Svet kot volja in predstava

FILOZOFSKA KNJIŽNICA zvezek LVI Prevedeno po izdaji: Arthur Schopenhauer, Die Welt als Wille und Vorstellung, Diogenes Verlag AG ZUrich, 1977.

Arthur Schopenhauer

© za slovensko izdajo Društvo Slovenska matica 2008

Prevod: Alfred Leskovec Uskladitev in prevod grških in latinskih navedkov: Nada Marija Grošelj Strokovni pregled, pregled indijskih navedkov in spremna beseda: dr. Lenart Škof

SVET KOT VOLJA IN

PREDSTAVA

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Ljubljana lSchopenhauer A. SCHOPENHAUER, Arthur Svet kot volja in predstava / Arthur Schopenhauer; [prevod Alfred Leskovec; uskladitev in prevod grških in latinskih navedkov Nada Marija Grošelj; pregled indijskih navedkov in spremna beseda Lenart Škof]. - V Ljubljani: Slovenska matica, 2008. - (Filozofska knjižnica, ISSN 1408-2160; zv. 56) Prevod dela: Die Welt als Wille und Vorstellung

Ljubljana 2008

ISBN 978-961-213-176-0 240544000

____________________________________________

DRUŠTVO SLOVENSKA MATICA

Nm~~~~-}

Opomba k transkripciji indijskih izrazov pri prečrkovanju palijskih in sanskrtskih teminov izmed posebnih znakov uporabljamo znake za dolžine samoglasnikov (dolgi a, dolgi 1 in dolgi il), 'ri' za vokalni 'r', fi za 'nj' ter 's', ne pa drugih posebnih znakov (za posamoglasnike in jezičnike). 'J' se v indijskih izrazih bere kot 'dž', 'c' kot 'č', 'y' pa kot 'j', izjema so v prevodu tisti izrazi, ki so že prešli v splošno rabo (npr. radža)_

O pravilih akademskega prečrkovanja glej L. Škof, Besede vedske Indije, LjUbljana, Nova revija, 2005, str. 8 in 9.

Opombe k navedkom c:-

Schopenhauerjeve opombe k tekstu so označene z znaki. Uredniške in prevajalske opombe so označene s številkami. Na mestih, kjer so uredniške in prevajalske opombe dodane k originalnim opombam, je to posebej označeno (Op.). Opombi, označeni s črko F, se nanašata na rokopisna dopolnila k zadnji, tretji izdaji (C) njegovega dela (1859), ki jih je v pričujoči obliki 1. 1877 uredil J. Frauenstadt.

z

OHK - Filozofija 1

< ~ ~

SCHOPENHAUER A.


ri Če~er se ta združitev kaže kot spremembaiiKCideilcPri~ztrajanju materije, česar obča možnost je ravno kavzalnost ali postajanje. Rekli smo tudi, daie liiaterijl[~st. Razum ~razložili kot b'eJaivni ko~v-

--

z~,-!~~!~, da nl~~:~J.~ (toret~:l~r.ni. --!~::!~ \obstaJa le za flU;li1;n, da Je f~lllll njen pogoj, njen nosnec,iifen nlljni-lroretliT:1'oliko, da se spoiriIiim"tJ,I(aj smo povedali v prvi knjigi! Da bomo lahko popolnoma razumeli obe knjigi, moramo upoštevati njuno notranjo skladnost: to, kar je v resničnem svetu

L

158

nerazdružljivo povezano, kot dvoje njegovih plati, torej volja in predstava, je namreč v teh dveh knjigah razdruženo, saj je lahko ločeno, torej vsako zase, toliko bolje spoznano. Bržkone ne bo odveč, če poskusimo s primerom še dodatno osvetliti, kako ima zakon kavzalnosti pomen le v nanašanju na prostor in čas ter materjo, ki obstaja kot njuna združitev, saj ta zakon določa meje, skladno s katerimi se pojavi naravnih sil razdelijo v materijo, medtem ko se same izvorne naravne sile kot neposredne objektivacije volje, ki kot stvar na sebi ni podrejena načelu razloga, nahajajo zunaj teh form, znotraj katerih ima pomen in veljavnost le etiološka razlaga, ki ravno zaradi tega ne more nikoli pripeljati do notranjega bistva narave. - V ta namen si zamislimo, denimo, stroj, ki je konstruiran skladno z zakoni mehanike. Železne uteži s svojo težo sprožajo gibanje; bakrena kolesa se upirajo s svojo togostjo, s pomočjo svoje neprebojnosti potiskajo in dvigujejo drug drugega ter vzvode itn. Teža, togost, neprebojnost so tu izvorne, nepojasnjene sile. Mehanika navaja zgolj pogoje in način njihovega izražanja, pojavljanja, in tudi obvladovanja določene materije, prostora in časa. Na železne uteži lahko vpliva, denimo močan magnet, ki premaga njihovo težo: gibanje stroja zastane in materija takoj postane prizorišče povsem druge naravne sile, za katero nam etiološka razlaga prav tako ne poda nič drugega kot pogojev njenega nastopa, torej magnetizem. Lahko pa bakrena kolesa stroja položimo na cinkove plošče in mednje nalijemo kislo tekočino: ista materija stroja je zdaj prepuščena drugi izvorni sili, namreč galvanizrnu, ki jo obvladuje skladno s svojimi zakoni in se na njej kaže s svojimi pojavi, o katerih etiologija zopet ne more povedati kaj dosti več, kot da navede okoliščine in zakone, pod katerimi se kažejo. Ali pa pustimo naraščati temperaturo in dovajajmo kisik: stroj zgori, kar pomeni, da se stroja ob tem času in na tem kraju neubranljivo polasti povsem drugačna naravna sila, torej kemizem, ki se na njem razodeva kot ideja, kot določena stopnja objektivacije volje. - Tako nastala kovinska masa se spoji s kislino: nastane sol in oblikujejo se kristali: ti so pojav neke druge ideje, ki je sama zopet povsem nedoumljiva, medtem ko je bila njena pojavitev odvisna od pogojev, ki jih zna navesti etiologija. Kristali preperijo, se pomešajo z drugimi snovmi in iz tega požene vegetacija: torej znova nov pojav volje. Isto vztrajajočo materijo bi lahko tako spremljali v neskončnost in gledali, kako dobi zdaj 159

r

l

ena, zdaj druga naravna sila pravico do nje in si jo tudi neizogibno prilasti, da bi se v njej pojavila in razodela svoje bistvo. Določitev te pravice, torej točko v prostoru in času, kjer se uveljavlja, podaja zakon kavzalnosti, in le do semkaj seže tudi na tem zakonu temelječa razlaga. Sama sila je pojav volje in kot taka ni podrejena modusom načela razloga, kar pomeni, da je brezrazložna. Nahaja se zunaj časa, je vseprisotna in zdi se, da tako rekoč stalno čaka na pojav okoliščin, v katerih se lahko pokaže in se polasti določene materije, in sicer s spremembo sil, ki so doslej obvladovale to materijo. Čas obstaja samo za pojavitev te sile, za njo samo pa nima nikakršnega pomena: Kemične sile tisočle­ tja dremaj o v materiji, dokler jih ne predrami in sprosti stik z reagenti - tedaj se pokažejo. Vendar pa čas obstaja samo za to pojavitev, ne pa tudi za same sile. Galvanizem tisočletja drema v bakru in cinku, ki ležita mirno poleg srebra, ki zagori, brž ko pridejo vsi trije v zahtevanih pogojih v stik drug z drugim. Tudi v organskem svetu lahko vidimo, denimo, suho zmo, v katerem tri tisoč let drema sila, ki se tedaj, ko končno nastopijo ugodni pogoji, razraste v rastlino.* Če nam je ta obravnava razjasnila razliko med naravno silo in vsemi njenimi pojavi in če smo spoznali, da je naravna sila volja na tej določeni stopnji njene objektivacije in da mnoštvo -Gospod Pettingrew je na predavanju o egipčanskih starinah, ki ga je 16. septembra 1840 imel na Inštitutu za znanost in književnost v Londonu, pokazal pšenična zrna, ki jih je G. Wilkinson našel v neprodušno zaprti vazi veni izmed grobnic pri Tebah, kjer so morala ležati vsaj tri tisoč let. Posadil je dvanajst zrn in dobil pet čevljev visoko rastlino, katere semena so popolnoma dozorela. (Times, 21. september 1840) - Podobno je gospod Haulton leta 1830 v londonskem društvu za medicino in botaniko pokazal gomoljasto koreniko, ki so jo našli pri eni izmed egiptovskih mumij, ki jo je držala v roki, kamor so jo položili najverjetneje iz verskih razlogov, in je bila stara najmanj dva tisoč let. Posadil jo je v cvetlični lonček, kjer je takoj zaživela in pognala liste. O tem poroča Medical Journal iz leta 1830, ki ga na 196. strani oktobrske številke iz leta 1830 navaja foutnal of the Royal Institution of Great-Britain. -» V vrtu gospoda Grimstona v Herbariju v londonskem Highgate lahko vidimo polno razraščen grah, ki je zrasel iz semena, ki so ga gospod Pettigrew in uslužbenci Britanskega muzeja vzeli iz vaze, ki je bila najdena v egipčanskem sarkofa~u, kjer je morala ležati natančno 2844let.« (Times, 16. avgust 1844) - Se več, na podlagi živih krastač, najdenih v apnencu, je mogoče domnevati, da je takšne tisočletne suspenzije sposobno tudi živalstvo, če se začne z zimskim spancem in se zaradi določenih okoliščin ne prekine.

160

- v prostoru in času - pripada le pojavom ter da zakon kavzalnosti ni nič drugega kot določitev mesta posameznih pojavov v prostoru in času, bomo spoznali tudi popolno resnico in globoki smisel Malebranchevega nauka o priložnostnih vzrokih, causes occasionelles. Ta njegov nauk, ki ga še zlasti predstavlja v tretjem poglavju drugega dela tretje knjige svojih Recherches de la verite in v eclaitcissements [pojasnilih] k temu poglavju na koncu knjige, se vsekakor splača primerjati z mojim tukajšnjim prikazom in ugotoviti, da se obe učenji kljub še tako velikim razlikam v samem miselnem poteku popolnoma ujemata. Še več, naravnost občudovati moram, kako je Malebranche, povsem ujet v pozitivnih dogmah, ki mu jih je neubranljivo vsiljevala njegova doba, kljub takšnim sponam, kljub vsemu bremenu, tako sreč­ no in tako pravilno zadel resnico in jo znal združiti prav s temi dogmami oziroma vsaj z njihovim jezikom. Kajti moč resnice je neverjetno velika in dolgotrajna. Njene pogoste sledove najdemo v vseh, še tako bizamih in celo nesmiselnih dogmah različnih obdobij in dežel, pogosto sicer v nenavadni druščini, v čudni mešanici, a vendarle prepoznavne. Podobna je torej rastlini, ki vzklije pod velikim kupom kamenja, a se vsa znakažena, bleda in shirana vendarle vijugavo vzpenja, prebija proti svetlobi. Malebranche ima seveda prav: vsak naravni vzrok je le priložnostni vzrok, daje le priložnost, povod za pojav ene in nedeljive volje, ki je nasebstvo vseh stvari in katere stopenjska objektivacija je ves ta vidni svet. Vzrok proizvede samo pojavitev, opaznost na tem kraju in v tem času, ki je v tem smislu odvisna od njega, kar pa ne velja tudi za celoto pojava, za njegovo notranje bistvo, ki je sama volja, za katero se ne uporablja načelo razloga, saj je brezrazložna. Nobena stvar na svetu za svoj obstoj nima kakršnega koli ali občega razloga, pač pa le en razlog, zaradi katerega je ravno zdaj ravno tukaj. To, zakaj kamen kaže zdaj težo, zdaj togost ali elektriko in spet drugič kemične lastnosti, je odvisno od vzrokov, zunanjih učinkov, in je mogoče razložiti le na njihovi podlagi. Same te lastnosti, torej celotno bistvo kamna, ki ga sestavljajo te lastnosti in se zatorej kaže na omenjene načine, dejstvo, da je sploh takšen, kot je, da sploh obstaja, nima nikakršnega razloga, pač pa je zgolj kazanje te brezrazložne volje. V sak vzrok je torej priložnostni vzrok. To smo odkrili v nespoznavajoči naravi. Enako pa je tudi tam, kjer točke nastopa pojavov ne

161

I

L

določajo več vzroki in dražljaji, pač pa motivi, torej na področju delovanja ljudi in živali. Kajti tako tu kakor v naravi se pojavlja ena in ista volja, ki se zelo razlikuje po stopnjah svoje manifestacije, množi v pojavih teh stopenj in je z njihovega vidika podrejena načelu razloga, sama na sebi pa prosta vsega tega. Motivi ne določajo človekovega značaja, temveč zgolj pojavljanje tega značaja, torej dejanja; določajo zunanjo podobo njegovega življenja in ne njegov notranji pomen in vsebino, ki izvirata iz značaja, ki je neposreden pojav volje, kar pomeni, da je brezrazložen. Zakaj je nekdo zloben, nekdo drug pa dober, ni odvisno od motivov in zunanjih vplivov, denimo, od naukov in pridig, in je v tem smislu kratko malo nerazložljivo. Toda to, ali zlobnež kaže svojo zlobo v malenkostnih nepravičnostih, nizkotnih spletkah in podlostih, ki jih je deležen ozek krog njegove okolice, ali pa kot zavojevalec zatira cela ljudstva, povzroča jok in stok in preliva kri milijonov ljudi, to je zunanja forma njegovega pojava, je to, kar je nebistveno za njegov pojav, inje odvisno od okoliščin, v katere gaje postavila usoda, od okolja, zunanjih vplivov, motivov. Vendar pa njegove odločitve na podlagi teh motivov ni mogoče nikoli razložiti z njimi, pač pa izvira iz volje, katere pojav je ta človek. O tem bomo govorili v četrti knjigi. Način, kako značaj razvija svoje lastnosti, je povsem primerljiv z nači­ nom, kako vsako telo nespoznavajoče narave kaže svoje lastnosti. Voda ostane voda z vsemi svojimi lastnostmi: ali kot mimo jezero zrcali svoje nabrežje, ali peneče hrumi čez skale ali pa, umetno zajeta, kot tanek curek šviga kvišku, je odvisno od zunanjih okoliščin. Eno ji je prav tako naravno kot drugo, toda v odvisnosti od okoliščin kaže eno ali drugo, pripravljena je tako za eno kot drugo, vendar pa vselej ostaja zvesta svojemu značaju in vselej razkriva le njega. Tako se bo v vseh okoliščinah razodeval tudi vsak človekov značaj. Toda pojavi, ki izhajajo iz tega, bodo takšni, kakršne so bile okoliščine.

e)

Če nam je na podlagi dosedanjih obravnav naravnih sil in njihovih pojavov postalo jasno, kako daleč lahko gre razlaga, ki izhaja iz vzrokov, in kje se mora ustaviti, če noče zapasti neumni želji, da bi vsebino vseh pojavov zvedla na njihovo golo formo,

162

pri čemer ne bi na koncu ostalo nič drugega kot forma, bomo lahko tudi na splošno določili, kaj lahko zahtevamo od vsake etiologije. Vsem pojavom v naravi mora poiskati vzroke, torej okoliščine, v katerih vselej nastopajo. Zatem pa mora te zaradi različnih okoliščin raznotere pojave zvesti na to, kar deluje v vsakem pojavu in se predpostavlja pri vzroku, namreč na izvorne naravne sile, pri čemer mora pravilno razlikovati, ali različnost pojava izvira iz različnosti sile ali le iz različnosti okoliščin, v katerih se izraža sila, in hkrati tudi paziti, da za pojav različnih sil nima tega, kar je izraz ene in iste sile, le da v različnih okoliščinah, pač pa da ima, nasprotno, za izraz ene sile to, kar izvor-, no pripada različnim silam. Za kaj takšnega pa je neposredno potrebna razsodna moč. Zaradi tega je tudi tako malo ljudi sposobnih razširiti svoj uvid na področju fizike, vsi pa smo sposobni razširjati izkustvo. Lenoba in nevednost povzročata, da se vse prehitro sklicujemo na izvorne naravne sile: to se kaže z ironiji podobnim pretiravanjem v entitetah in kviditetah sholastikov. Seveda ni moj namen, da bi tu pomagal pri njihovem ponovnem uvajanju. Namesto podajanja fizikalne razlage se ne smemo sklicevati niti na objektivacijo volje in niti na Božjo ustvarjalno silo. Kajti fizika zahteva vzroke, volja pa ni nikoli vzrok: njeno razmerje do pojava nikakor ni podrejeno načelu razloga, pač pa to, kar je volja na sebi, po drugi strani obstaja kot predstava, kar pomeni, da je pojav. To razmerje je podrejeno zakonom, ki tvorijo formo spoznanja: tu mora, denimo, vsako gibanje, četudi je vselej pojav volje, vendarle imeti vzrok, iz katerega gaje mogoče razložiti v odnosu do določenega prostora in časa, torej ne na splošno, z vidika njegovega notranjega bistva, temveč kot posamezni pojav. Ta vzrok je pri kamnu mehanski, pri človekovem---.J gibanju je to motiv, vendar pa ne more nikoli manjkati. Nasprotno pa je občost, skupno bistvo vseh pojavov določene vrste, torej to, brez česar, če torej ne bi bilo predpostavljeno, razlaga na podlagi vzroka ne bi imela niti smisla niti pomena, obča naravna sila, ki mora v fiziki ostati kot qualitas oeeulta, in sicer ravno zato, ker se tu končuje etiološka razlaga in začenja metafizična. Verige vzrokov in učinkov pa nikoli ne prekine neka izvorna sila, na katero bi se morali sklicevati, niti se ta veriga, denimo, ne vrača k njej kot svojemu prvemu členu, pač pa to izvorno silo predpostavlja že naslednji člen te verige, prav tako kot tudi njen najoddaljenejši člen, saj sicer ne bi bilo mogoče ničesar razlo-

163

f-\

r

žiti. Niz vzrokov in učinkov je lahko pojav najrazličnejših sil, katerih prikazovanje usmerja ta niz, kot smo to že pokazali na primeru kovinskega stroja. Vendar pa ta različnost izvornih sil, ki jih ni mogoče izpeljevati drugo iz druge, nikakor ne prekine enotnosti verige vzrokov in povezanosti med vsemi njenimi čle­ ni. Etiologija narave in filozofija narave nikoli ne škodita druga drugi, pač pa gresta roko v roki in isti predmet obravnavata z različnih vidikov. Etiologija pojasnjuje vzroke, ki nujno sprožajo posamezni pojav, ki ga je treba razložiti, in kot osnovo vseh svojih razlag kaže obče sile, ki delujejo v vseh teh vzrokih in učin­ kih, jih natančno določa, in sicer tako številčno kot tudi z vidika njihovih razlik, zatem pa še vse učinke, v katerih v odvisnosti od različnosti okoliščin različno nastopa vsaka sila, vendar vselej skladno s svojim značajem, ki ga razvija na podlagi nezmotljivega pravila, ki se imenuje naravni zakon. Brž ko bo fizika v celoti in v vsakem pogledu zmogla vse to, bo dosegla svojo dovršitev. Tedaj ne bo več neznana nobena sila v neorganski naravi in prav tako tudi ne bo več nobenega učinka, ki ga ne bi bilo mogoče v določenih okoliščinah in skladno z naravnim zakonom dokazati kot pojava teh sil. Kljub temu pa ostaja naravni zakon zgolj v naravi opazno pravilo, skladno s katerim vselej deluje narava ob nastopu določenih okoliščin. Zato lahko seveda naravni zakon definiramo kot splošno izraženo dejstvo, kot un fait generalise, tako da bi bil popoln prikaz vseh naravnih zakonov le nekakšen register vseh dejstev. - Obravnavanje celotne narave zaokrožuje morfologija, ki našteva, primerja in razporeja vse stalne oblike organske narave: o vzroku nastopa posameznih bitij nam ne pove kaj dosti, ker je ta pri vseh oploditev, katere teorija gre svojo pot, v nekaterih redkih primerih paje to generatio aequivoca [porajanje iz neživega]. Strogo vzeto pa k tej slednji šteje tudi način, kako se konkretno pojavljajo vse nižje stopnje objektivacije volje, torej psihični in kemični pojavi, pri čemer je navajanje pogojev tega pojavljanja ravno naloga etiologije. Nasprotno pa filozofija prav povsod, torej tudi v naravi, obravnava le to, kar je obče: njen predmet so izvorne sile, v katerih spoznava različne stopnje objektivacije volje, ki je notranje bistvo, nasebstvo tega sveta, ki ga filozofija, ko ga obravnava neodvisno od volje, razglaša za golo subjektovo predstavo. - Če torej etiologija, namesto da bi pripravljala teren filozofiji in dokazovala uporabnost njenih naukov, nasprotno, meni, da je 164

njen cilj zanikati vse izvorne sile razen morda ene same, najbolj obče, denimo, neprebojnosti, za katero si domišlja, da jo povsem razume in poizkuša nanjo na silo zvesti vse ostale, si izmika svojo lastno podlago in lahko namesto resnice prinaša le zmoto. Vsebino narave izrine forma in vse se pripisuje vplivom .J okoliščin, prav nič pa notranjemu bistvu stvari. Če bi ta pot bila resnično uspešna, bi, kot že rečeno, na koncu imeli računski primer, ki bi razrešil skrivnost sveta. Ta pot pa se ubira tedaj, ko naj bi se, kot že omenjeno, sleherni psihološki učinek zvedel na formo in mešanje, torej, denimo, na elektriko, ta na kemizem, ta pa še naprej na mehaniko. Slednje je bilo, denimo, napaka Kartezija in vseh atomistov, ki so gibanje nebesnih teles zvajali na sunek fluida, kvalitete pa na povezanost in obliko atomov in si prizadevali, da bi vse pojave narave razglasili za gole fenomene neprebojnosti in kohezije. Čeprav se je to opustilo, danes vendarle enako počnejo električni, kemični in mehanski fiziologi, ki trdovratno vztrajajo pri razlaganju vsega žiVljenja in vseh funkcij organizma iz »forme in mešanja« njegovih elementov. Potrditev tega, da je cilj fiziološke razlage zvesti organsko žiVljenje na obče sile, ki jih obravnava fizika, najdemo na 185. strani 3. poglavja 5. dela Mecklovega Arhiva za fiziologijo. - Tudi Lamarck v 3. poglavju 2. dela svoje Philosophie zoologique razglaša žiVljenje za goli učinek toplote in elektrike: le calorique et la matiere eLectrique suffisent parfaitement pour composer ensemble cette cause essentielIe de la vie [toplota in električna materija povsem zadoščata, da lahko skupaj tvorita ta bistveni vzrok življenja] (str. 16). Potemtakem bi bili toplota in elektrika pravzaprav stvar na sebi, živalstvo in rastlinstvo pa njen pojav. Absurdnost tega pojmovanja se še posebej jasno pokaže na strani 306 isl. omenjenega dela. Splošno znano je, da vsa ta tako že velikokrat zavržena pojmovanja v zadnjem času znova drzno dvigujejo svojo glavo. Če si jih podrobneje ogledamo, lahko vidimo, da nenazadnje temeljijo na predpostavki, da je organizem zgolj nekakšen agregat pojavov fizičnih, kemičnih in mehanskih sil, ki, naključno združene in kot nekakšna naravna igra brez vsakršnega drugega pomena, proizvedejo organizem. Gledano filozofsko, organizem živali ali človeka ne bi bil upodobitev posebne ideje na določeni višji stopnji, torej ne bi bil neposredno objektnost volje, pač pa bi se v njem kazale le tiste ideje, ki voljo objektivirajo v elektriki, kemizmu, mehaniki. S srečanjem, sovpa165

r

danjem teh sil bi torej organizem nastal enako naključno, kot iz oblakov ali stalaktitov nastajajo podobe ljudi ali živali, in zatorej sam na sebi ne bi bil prav nič zanimiv. - V nadaljevanju si bomo takoj ogledali, koliko bi bila ta uporaba psihičnih in kemič­ nih modelov razlage na organizmu znotraj določenih meja vendarle dopustna in koristna, tako da bom pokazal, da življenjska sila seveda uporablja in koristi sile neorganske narave, nikakor pa ni iz njih sestavljena, enako kot kladivo in nakovalo ne sestavljata kovača. Zato ne bo mogoče z njihovo pomočjo, denimo, s kapilamostjo in endosmozo, nikoli razložiti tudi še tako preprostega življenja rastlin, kaj šele življenja živali. Nadaljnja obravnava nam bo torej utrla pot do teh precej težavnih stvari. Iz povedanega izhaja, da ne gre za nič drugega kot za zmoto naravoslovja, ko hoče ta višje stopnje objektnosti volje zvesti na nižje, saj je spregledanje in zanikanje izvornih in samostojnih naravnih sil enako napačno, kot je neutemeljeno domnevanje posebnih sil tam, kjer gre zgolj za poseben pojavni način že znanih sil. Zato Kant upravičeno pravi, da je nesmiselno upati na kakšnega Newtona travne bilke, torej na nekoga, ki bi travno bilko zvedel na pojave fizičnih in kemičnih sil, katerih naključni konkrement, torej gola naravna igra, bi bila ta bilka, pri čemer se v tem konkrementu ne bi pojavljala nikakršna posebna ideja, kar pomeni, da se volja ne bi neposredno razodevala na višji in posebni stopnji, pač pa le tako kot v pojavih neorganske narave in slučajno v tej obliki. Sholastiki, ki nikakor ne bi dovolili kaj takšnega, bi upravičeno rekli, da gre za popolno zanikanje Jarma substantialis [bistvene forme] in njeno degradacijo v golo Jarma accidentalis [naključno formo]. Kajti AristotelovaJorma substantialis označuje ravno to, kar imenujem stopnja objektivacije volje v stvari. - Po drugi strani pa ne gre spregledati, da je v vseh idejah, torej v vseh silah neorganske in vseh oblikah organske narave ena in ista volja tista, ki se razkriva, ki torej prehaja v formo predstave, v objektnost. Njeno enotnost mora zatorej biti mogoče spoznati tudi z notranjo sorodnostjo med vsemi njenimi pojavi. Ta se na višjih stopnjah objektnosti volje, kjer je vsak pojav jasnejši, torej v živalstvu in rastlinstvu, kaže v splošno prisotni analogiji vseh form, v osnovnem tipu, ki ga najdemo v vseh pojavih in ki je zato postal vodilno nače­ lo odličnih sistemov živalstva, ki so nam jih v tem stoletju dali Francozi, najpopolneje pa se kot l' unite de plan, l' uniformite 166

de l' element anatomique [enotnost načrta, uniformnost anatomskega elementa] izkazuje v primerjalni anatomiji. Odkritje tega osnovnega tipa je bila tudi glavna naloga ali zagotovo najbolj hvalevredno prizadevanje filozofov narave iz Schellingove šole, ki imajo tu marsikatero zaslugo, četudi se njihov lov za analogijami v naravi v mnogih primerih izrodi v golo zbijanje šal. Povsem upravičeno so omenjeno splošno sorodnost in zelo veliko podobnost dokazovali tudi v idejah neorganske narave, denimo, med elektriko in magnetizmom, katerih identiteta je bila ugotovljena pozneje, med kemično privlačnostjo in težnostjo in podobnim. Še zlasti so opozorili, daje polarnost, torej razdružitev sile v dve kvalitativno različni, nasprotni dejavnosti, ki težita k ponovni združitvi, razdružitev, ki se največkrat tudi prostorsko razkriva v razhajanju v nasprotne smeri, osnovni tip skorajda vseh pojavov v naravi, in sicer od magneta in kristala pa vse do človeka. Na Kitajskem je to spoznanje že od nekdaj nekaj povsem običaj­ nega in je našlo svoj izraz v nauku o nasprotju med yi n om in y angom. - Še več, ker so vse stvari na svetu objektno st ene in --1 iste volje in so zato z vidika notranjega bistva identične, mora med njimi obstajati ne le omenjena očitna identiteta in v vsem manj pOPQlnemu že tudi biti opazna sled, nakazovanje, zasnova najbližjega popolnejšega, temveč mora biti tudi mogoče, ker vse te forme vendarle pripadajo le svetu kot predstavi, celo predpostavljati, da je mogoče že v najbolj obči formi predstave, v tem dejanskem osnovnem ogrodju pojavnega sveta, torej v prostoru in času, najti in dokazati osnovni tip, nakazovanje, zasnovo vsega tega, kar zapolnjuje te forme. Zdi se, daje o tem že obstajalol neko nejasno spoznanje, ki je predstavljalo izvor kabale in vse matematične filozofije pitagorejcev ter Yi jinga pri Kitajcih. In tudi pri Schellingovi šoli lahko v njenih najrazličnejših prizadevanjih, da bi pokazala analogij o med vsemi pojavi v naravi, vidimo mnoge, četudi ponesrečene poizkuse, da bi iz golih zakonov prostora in časa izpeljala naravne zakone. Seveda pa ne moremo nikoli vedeti, v kolikšni meri bo nekoč kakšni genialni glavi uspe-=--. lo uresničiti obe težnji. Če razlike med pojavom in stvarjo na sebi ne smemo nikoli izgubiti izpred oči in se zatorej identitete volje, ki je objektivirana v vseh idejah, ne sme (ker ima volja določene stopnje svoje objektnosti) nikoli obrniti v identiteto posameznih idej, v katerih se pojavlja, ter se zato, denimo, kemične ali električ167

...

ne privlačnosti ne sme nikoli zvesti na privlačnost zaradi težnosti, četudi jo spozna njuna notranja analogija in je mogoče prvo obravnavati tako rekoč kot višjo potenco te druge, enako kot nam notranja analogija zgradbe vseh živali ne daje pravice, da bi mešali in identificirali vse vrste ter, denimo, popolnejše razglašali za podvrste manj popolnejših, če torej slednjič tudi fizioloških funkcij ni mogoče nikoli zvesti na kemične ali fizične procese, lahko, da bi opravičili ta postopek, znotraj določenih meja z veliko verjetnostjo vendarle predpostavljamo to, kar bo povedano v nadaljevanju. Ko se med pojavi volje na nižji stopnji njene objektivacije, torej na področju neorganskega, razvname boj, saj si hoče vsak izmed njih skladno z zakonom kavzalnosti prilastiti obstoječo materijo, se iz tega boja porodi višja ideja, ki premaga vse pred njo obstoječe manj popolne ideje, vendar tako, da njihovemu bistvu še naprej pusti obstajati na podrejen način in sprejme vase njihovanalogon, pri čemer je mogoče ta proces razumeti le iz identitete volje, ki se pojavlja v vseh idejah, in iz njene težnje k čedalje višji objektivaciji. Tako vidimo, denimo, v utIjevanju kosti očiten analogon kristalizaciji, ki je prvotno obvladovala apnenec, četudi ni mogoče osifikacije [zakostenevanje] nikoli zvesti na kristalizacijo. Manj izrazito se ta analogija kaže v utrjevanju mišic. Tako sta tudi mešanje sokov v živalskem telesu in sekrecija analogon kemičnemu mešanju in izločanju, pri čemer njuni zakoni delujejo še celo naprej, vendat; podrejeno, modificirano, pod oblastjo višje ideje. Zato gole kemične sile, ki delujejo zunaj telesa, nikoli ne proizvajajo takšnih sokov, temveč [r]es o encheiresi naturae govori, pa ne ve, da se norčuje iz lastne laži. [Goethe: Faust 1, v. 1940-1941]5 Ta popolnejša ideja, ki se porodi iz zmage nad večjim številom nižjih idej ali objektivacij volje dobi ravno s tem, da od vsake premagane ideje vase sprejme analogon z višjo potenco, popolnoma nov značaj: volja se objektivira na nov in jasnejši način: nastane - najprej z generatio aequivoca, zatem pa na 5 Slov. prevod: Johann Wolfgang von Goethe: Faust, prvi del prev. Božo Vodušek, drugi del prev. Erika Vouk, Maribor: Obzorja, 1999, str. 119. (Op. N. G.)

168

podlagi asimilaciji z obstoječo kaljo - organski sok, rastlina, žival, človek. Iz boja nižjih pojavov se torej rodi višji pojav, ki požre vse njih, hkrati pa na višji stopnji udejanji njihove težnje. - Vidimo torej, da že tudi tu vlada zakon serpens, nisi serpentem comederit, non fit draco [kača postane zmaj le tako, da požre drugo kačo; Bacon, baron Verulamski: Sermonesfideles 38, Defortuna]. Z jasnostjo prikaza sem poizkušal osvetliti temačnost, ki se drži teh misli. Vendar pa vidim, da mi bodo, če nočem ostati nerazumljen ali napak razumljen, v veliko pomoč tudi bralčevi lastni rllzmisleki. - Skladno s prikazanim se v organizmu sicer dokazu-t jejo sledovi delovanja kemičnih ali fizičnih sil, vendar pa ga ni mogoče nikoli iz njih tudi razložiti, saj ni fenomen, ki bi nastal iz združenega delovanja takšnih sil, torej naključni fenomen, pač paje višja ideja, ki sije s silno asimilacijo podredila nižje, ker ena in ista volja, ki se objektivira v vseh idejah, v svoji težnji k najvišji možni objektivaciji zapusti nižje stopnje svojega pojava, med katerimi se je vnel boj, da bi se čim mogočnejša pojavila na višji stopnji. Ni zmage brez boja: medtem ko se lahko višja ideja ali objektivacija volje porodi le iz zmage nad nižjimi idejami, se ta višja ideja sooča z odporom nižjih idej, ki, čeprav sijihje višja ideja že podredila, še vedno stremijo k temu, da bi dosegle neodvisen in popoln izraz svojega bistva. Enako kot se magnet, ki dviga železo, neprestano bojuje s težnostjo, ki imakot najnižja objektivacija volje primamejšo pravico do materije tega železa, pri čemer se magnet v tem stalnem boju celo krepi, saj ga upiranje tako rekoč spodbuja k še večjemu naprezanju, je vsak in tudi ta izraz volje, ki se kaže v človekovem organizmu, v stalnem boju s številnimi fizičnimi in kemičnimi silami, ki imajo kot nižje ideje tudi prej pravico do te materije. Tako se povesi roka, ki smo jo, premagujoč težnost, nekaj časa držali kvišku. Zato tudi prihaja do tega, da je prijetno občutje zdravja, ki izraža zmago ideje organizma, ki se zaveda samega sebe, nad fizičnimi in kemičnimi zakoni, ki izvorno obvladujejo telesne sokove, izpostavljeno tako pogostim motnjam, še več, da ga pravzaprav vselej spremlja neka večja ali manjša neprijetnost, ki izvira iz upora teh sil, in zaradi česar je že vegetativni del našega življenja stalno povezan s komajda zaznavnim trpljenjem. Zato tudi prebava deprimira vse animalne funkcije, saj potrebuje za premaganje kemičnih naravnih sil z asimilacij o prav vso življenjsko silo. 169

r-

L

t"

Od tod torej nasploh breme fizičnega življenja, nujnost spanca in slednjič tudi smrti, saj konec koncev te podjarmljene naravne sile, izkoriščajoč ugodne okoliščine, organizmu, izmučenemu od stalnega boja, mova odvzamejo materijo, ki si jo je ta prej prisvojil, in pridejo do nemotenega prikazovanja svojega bistva. Zato lahko tudi rečemo, da vsak organizem prikazuje idejo, v kateri se odslikava, šele po odtegnitvi tistega dela njegove sile, ki se uporablja za podrejanje nižjih idej, ki mu odrekajo pravico do materije. Zdi se, da je nekaj takšnega mislil tudi Jakob Bohrne, ko je govoril, da so vsa telesa ljudi in živali, še več, celo vse rastline pravzaprav na pol mrtve. V odvisnosti od tega, ali organizmu bolj ali manj uspeva podrejanje teh naravnih sil, ki so izraz nižjih stopenj objektnosti volje, postane popolnejši ali manj popoln izraz svoje ideje, kar pomeni, da je bliže ali bolj oddaljen od ideala, ki mu znotraj njegove vrste pripada lepota. Tako vidimo povsod v naravi spor, boj in menjavanje zmage, v čemur bomo tudi v nadaljevanju jasneje prepoznavali za voljo značilno razhajanje s samim sabo. Vsaka stopnja objektivacije volje odreka drugim pravico do materije, prostora in časa. Vztrajajoča materija mora stalno spreminjati formo, medtem ko si mehanski, fizični, kemični in organski pojavi na podlagi zakona kavzalnosti in pohlepno priganjajoč drug drugega, da bi se čim prej pokazali, prizadevajo, da bi drug drugemu iztrgali materijo, saj hoče prav vsak izmed njih razkriti svojo idejo. Ta boj lahko vidimo v vsej naravi, še več, narava obstaja ravno v njem: fi yap f.L~ ~v 1'0 vfiKOTW~) [sama po sebi, in (oo.) enako (in) istovetno; Platon: Fa}don 78d], ki ni niti nastala niti ne premineva, temveč je vselej na enak način (uElov, Kal f!'lOE1tOTE OiJTE YlYVOf!EVOV, OUTE U1tOAAUf!EVOV) [vselej bivajoča, ki nikoli niti ne nastaja niti ne propada; po Platonu, Tima} 27d-28a]. Če v tej živali spoznamo njeno idejo, je povsem vseeno in nepomemb192

no, ali imamo pred sabo to žival ali pa njenega, pred tisoč leti živečega prednika, ali je zdaj tu pred nami ali pa nekje drugje v kakšni daljni deželi, ali se kaže na ta ali oni način, v tem ali onem položaju ali med tem ali onim dejanjem, in, slednjič, ali gre za tale ali kateri koli drugi individuum njene vrste: vse to je nično in se tiče le pojava: resnično bit ima le ideja živali in le ona je predmet resničnega spoznanja.« - Tako Platon. Kant pa bi, denimo, rekel: »Ta žival je pojav v času, prostoru in kavzalnosti, ki so vsi skupaj v naši spoznavni zmožnosti prisotni a priori pogoji možnosti izkustva in ne določitve stvari na sebi. Zato ta žival, ki jo ob tem določenem času, na tem danem mestu zaznavamo kot individuum, ki je nastal v sklopu izkustva, torej v verigi vzrokov in učinkov, in je v tem sklopu prav tako nujno minljiv, ni stvar na sebi, temveč le pojav, ki velja v odnosu do našega spoznanja. Da bi jo lahko spoznali kot to, kar je na sebi, torej neodvisno od vseh določitev v času, prostoru in kavzalnosti, bi bil potreben spoznavni način, ki bi bil drugačen od tega, ki nam ga omogočajo čutila in razum.« Če hočemo Kantov izraz še bolj približali Platonov emu, lahko tudi rečemo, da so prostor, čas in kavzalnost nekakšna orodje našega intelekta, s pomočjo katerega se nam eno samo bitje katere koli vrste, ki je pravzaprav edino dano, kaže kot mnoštvo istovrstnih, v neskončni sukcesiji vedno znova nastajajočih in minevajočih bitij. Dojemanje stvari s pomočjo in skladno z omenjenim orodjem je imanentno, dojemanje okoliščin, pomembnih za to, da se jih zavemo, paje transcendentalno. Do tega pridemo in abstracto s kritiko čistega uma, izjemoma pa lahko nastane tudi intuitivno. Zadnje je moj dodatek, ki ga ....J poizkušam pojasniti ravno v tej, tretji knjigi. Če bi razumeli Kantov nauk, če bi po Kantu resnično razumeli in dojeli Platona, če bi dosledno in resno razmišljali o notranjem smislu in vsebini naukov obeh velikih mojstrov, namesto da se šopirimo z umetelnimi izrazi prvega in parodiramo slog drugega, bi že zdavnaj ugotovili, kako zelo se ujemata oba velika modreca in daje čisti pomen, cilj obeh naukov, povsem enak. Tedaj ne bi Platona stalno primerjali z Leibnizem, čigar duh nikakor ne temelji na njegovem, ali celo s kakšnim še živečim gospodom', kot da bi se hotelo zasmehovati dušo pokojnega velikega , S F. H. Jacobijem.

193

li

antičnega misleca, temveč bi se prišlo veliko dlje, kot se je, oziroma se ne bi, nasprotno, tako sramotno nazadovalo kot v zadnjih štiridesetih letih, ter ne bi pustili, da nas v leče za nos danes tale, jutri pa drug neznačajnež, in v Nemčiji se 19. stoletje, ki se je tako obetavno naznanjalo, ne bi začelo s filozofskimi burkami, ki so jih uprizarjali nad Kantovim grobom (kot včasih tudi starodavniki ob pogrebu svojih) in so bile deležne upravičenega posmeha drugih narodov, saj kaj takšnega še najmanj pristaja temu resnemu in celo togemu Nemcu. Vendar pa je dejansko občestvo pravih filozofov tako majhno, da jim stoletja le redko prinesejo učen­ ca, ki jih razume. - Elal 6~ vap9'lKocp6pOl flEV 1tonol, ~!lKXOl 6E yE 1taUpol.* (Thyrsigeri quidem multi, Bacchi vero pauci.) [Obstaja namreč (... ) »mnogo tistih, ki nosijo tirzos, a le malo bakhantov«.] Platon: Fajdon 69c[-d]; 'H !lTlflla cplAoaocpla