Onstran dobrega in zlega : predigra k filozofiji prihodnosti

ONSTRAN DOBREGA IN ZLEGA Predigra

k

filozofiji prihodnosti

Prevedel JANKO MODER

UVOD

Če bi rekli, da j e resnica ženska - a? Kaj ni utemeljen sum, da so imeli filozofi , kolikor so bili dogmatiki , malo poj ma o ženskah? Da je srhlj iva resnoba, okorna vsiljivost, s kakršno so se do zdaj po navadi lotevali resnice , nespretna in nespodobna pot ravno za osvojitev ženske? Vemo , da se ni dala zavzeti: - in vsakršna dogmatika se danes drži nekam žalostno in malodušno. Če se sploh še drži ! Nekateri zafrklj ivci namreč trdij o, da je padla, da vsa dogmatika leži na tleh, še več, da je v zadnjih zdihlj aj ih . Resno rečeno , imamo tehtne razloge za upanj e , da j e vse dogmatizira­ nj e v filozofiji , pa naj se dela še tako slovesno, še tako dokončno in končno veljavno, nemara vend�rle samo žlahtna otročarij a in začetništvo ; in mogoče je že zelo blizu čas , ko bomo spet in spet doumeli, kaj vse j e pravzaprav zadostovalo , d a j e bil postavlj en temeljhi kamen takih veličastnih in brezpogojnih filozofskih stavb , ki so jih do zdaj sezidali dogmatiki - kakšna ljudska prazna vera iz nepredstavljivo davnih časov (na primer vraža o duši, ki kot prazna vera o subjektu in j azu tudi danes še straši med nami) , mogoče kakšna besedna igra, kakšna slovnična zapeljivost ali predrzna posplošitev zelo omej enih, zelo osebnih , zelo človeško prečloveških dejstev. Filozofij a dogmatikov j e , upaj mo , samo obljuba za čez tisočletj a: kakor je bila v še zgodnejšem času astrologij a, za katere službo je bilo mogoče porabljenega več dpla, denarj a, bistrine in 7

potrplj enj a kakor doslej za katero si že bodi resnično znanost: - v Aziji in Egiptu se moramo nji in njenim »nadzemeljskim« zahtevkom zahvaliti za veliki slog v stavbarstvu . Kaže , da morajo vse velike reči, če se hočej o z večnimi zahtevami vpisati v srce človeštva , najprej tavati po svetu kot neznanske in strah zbujajoče spake: taka spaka je bila dogmatična filozofij a, na primer vedantski nauk v Aziji , platonizem v Evropi. Ne bodimo jim nehvaležni, čeprav je treba priznati , da j e bila najhujša, najdolgotrajnejša i n najnevarnejša vseh zmot do zdaj zmota dogmatikov, namreč Platonova iznaj dba o čistem duhu in o dobrem na sebi. Ampak zdaj , ko je premagana, ko je Evropa zadihala od te more in sme biti deležna vsaj bolj zdravega - spanj a, je naša naloga sama budnost in smo mi dediči vse moči, ki se je razvila v boju s to zmoto . Tako spregovoriti o duhu in o dobrem, kakor j e storil Platon, se vendar pravi postaviti resnico na glavo in zatajiti perspektivnost, sam temeljni pogoj vsega življenj a ; j a , človek se sme , kot zdravnik , vprašati : »Od kod taka bolezen n a najlep­ šem poganjku antike , na Platonu? Ga je res ugonobil hudobni Sokrat? Je Sokrat vendarle kvaril mladino? In je zaslužil trobeliko?« - Ampak boj s Platonom. ali , razumljiveje in za »ljudstvo« povedano , boj s krščansko­ cerkvenim pritiskom tisočletij - zakaj krščanstvo j e platonizem z a »ljudstvo« - j e v Evropi ustvaril čudovito napetost duha, kakršne še ni bilo na zemlji: s tako napetim lokom je zdaj mogoče streljati na najbolj oddaljene cilje , Evropejec seveda to napetost občuti kot nujo; in že dvakrat so v velikem slogu poskusili zrahlj ati to napetost, enkrat z j ezuitstvom. , drugič z demokratičnim razsvetlj enstvom: - to bi s svobodo tiska in branjem časopisov v resnici lahko doseglo , da duh ne bi več tako zlahkoma občutil samega sebe kot »nuj o« ! (Nemci so iznašli smodnik - vsa čast j im ! Pa so spet poravnali račun - iznašli so tisk. ) Ampak mi, ki nismo ne j ezuiti , ne demokrati , še celo Nemci ne 8

zadosti , mi dobri Evropejci in svobodni, zelo svobodni duhovi mi ju imamo še zmeraj , vso nujo duha in vso napetost njegovega loka! ln mogoče tudi puščico, nalo­ go , kdo bi vedel? cilj . . . �

Si/s-Maria, Zgornji Engadin v j uniju 1885

9

PRVO POGLAVJE O

predsodkih filozofov

1 Volj a po resnici , ki nas bo zapeljala še v marsika­ tero tveganje , tista znamenita resnicolj ubnost , o kateri so vsi filozofi do zdaj govorili spoštljivo: kakšna vpraša­ nj a nam je že vse postavila ta volj a po resnici ! Kakšna čudna, huda, vprašljiva vprašanj a! To je že dolga zgodba - in vendar je videti, kakor da se je šele začela? Ali je potem kaj čudnega, če nazadnj e postanemo nezaupljivi , izgubimo potrplj enj e , se nestrpno oziramo? Če se tudi mi od te sfinge naučimo spraševati? Kdo nam pravzaprav tu postavlj a vprašanj a? Kaj v nas pravzaprav hoče »k resnici«? - Res , dolgo smo se zadrževali pred vprašanj em po vzroku te volj e - dokler nismo nazadnj e kratko in malo obtičali pred še bolj temeljnim vpraša­ njem. Vprašali smo po vrednosti te volj e . Vzemimo , da hočemo resnico: zakaj ne rajši neresnico? In negoto­ vost? Celo nevednost? - Vprašanje vrednosti resnice j e stopilo pred nas - ali p a smo le m i stopili pred to vprašanj e?. Kdo od nas je tu Ojdip? Kdo sfinga? Kakor kaže , gre za snidenj e vprašanj in vprašaj ev. - In ali bi nam kdo verj el, da se nam nazadnj e vsiljuj e misel, kakor da to vprašanj e do zdaj še nikoli ni bilo postav­ ljeno - kakor da smo ga mi prvič zagledali , uzrli , tvegali? Pti tem gre namreč za tveganje , in mogoče še ni bilo večjega.

10

2

»Kako bi moglo kaj nastati iz svojega nasprotj a? Na primer resnica iz zmote? Ali volj a po resnici iz volj e po prevari? Ali nesebično dejanje iz koristolj ubj a? Ali čisto sončno gledanje modrij ana iz poželjivosti? Taki nastanki niso mogoči ; kdor sanj a o tem, je norec, j a, še slabše ; največ vredne reči morajo imeti drug, lasten vir - iz tega minljivega, zapeljivega, goljufivega, majh­ nega sveta, iz te zmede slepila in poželenj a j ih ni mogoče izpelj ati ! Nasprotno, njihov vzrok mora tičati v naročju biti , v neminlj ivem, v skritem bogu, v ,stvari na sebi' - tu in nikjer drugj e !« - Iz takega načina presoje izvira značilni predsodek, po katerem je mogoče prepoznati metafizike vseh časov; ta način vrednotenja je podlaga vseh njihovih logičnih postopkov; _iz te »vere« si prizadevajo za svojo »vednost« , za tisto , kar nazadnj e slovesno imenuj ejo »resnica« . Temeljna vera metafizikov je vera v nasprotja vrednot. Niti najprevid­ nejši med njimi se niso domislili , da bi podvomili že takoj tu , na pragu, kjer j e vendar najbolj potrebnd: pa čeprav so se hvalili »de omnibus dubitandum«. Smemo namreč dvomiti , prvič, da sploh obstaj ajo nasprotj a, in drugič, da so ljudska vrednotenj a in nasprotj a vrednot, na katera so metafiziki pritisnili svoj žig, nemara samo površna vrednotenj a, samo začasne perspektive , za povrh mogoče še iz kakšnega kota, mogoče od odspo­ daj , iz nekakšne žabj e perspektive , da si sposodimo izraz, ki je v rabi pri slikarj ih? Ne glede na vso vrednost, ki utegne biti prisoj ena pravemu, resničnemu, riesebičnemu: utegnilo bi se zgoditi , da bi morali za vse življenje višjo . i n temeljnejšo vrednost prisoditi videzu, volji po prevari, sebičnosti in poželenju . Še to bi bilo mogoče, da je tisto, kar dela vrednost onih dobrih in ·čaščenih , po videzu nasprotnih reči ravno v tem, ker so zapleteno v sorodu , povezane, spentlj ane , mogoče celo v bistvu enake slabim rečem. Mogoče ! - Ampak koga je volj a meniti se za take nevarne »mogoče« ! Za to bo 11

že treba počakati na prihod nove vrste filozofov, takih , ki bodo imeli kakšen drugačen, obrnjen okus in nagib kakor dosedanji - filozofov z nevarnim »mogoče« v vsakem pomenu . - In z vso resnobo rečeno: vidim prihajati take nove filozofe . 3 Potem ko sem zadosti dolgo gledal filozofom med vrstice in pod prste, si pravim: največji del zavestnih misli moramo uvrščati med nagonske dej avnosti, in še celo v filozofskem mišljenj u ; tu moramo spremeniti gledanj e , kakor smo ga glede dednosti in »priroj enosti«. Kakor je dej anj e rojstva pri vsem teku in poteku dedovanj a majhnega pomena: ravno tako ni »zavest« nič kaj odločilnej e nasprotna nagonskemu - večino filozofovih zavestnih misli skrivaj vodijo njegovi nagoni in.jih silijo v določene tire . Tudi za vso logiko in navidezno samostojnostjo njenega gibanj a so vrednote­ nj a, j asnej e povedano , fiziološke zahteve po ohranitvi določene vrste življenj a. Da j e na primer določeno več vredno kakor nedoločeno , videz manj vreden kakor »resnica« : taka vrednotenj a bi utegnila, ne glede na vso njihovo urejevalno tehtnost za nas, biti vendarle samo povrhnj a, neka posebna vrsta niaiserie , -kakršna j e nemara potrebna ravno z a ohranitev bitij , kakor smo mi . Če namreč vzamemo , da ni ravno človek »mera stvari«; . . 4

Zmotnost kakšne sodbe za nas še ni ugovor proti nji; v tem je mogoče naš novi j ezik najbolj tuj . Vpraša­ nje j e , koliko pospešuj e , ohranj a življ enj e , koliko ohranja, mogoče celo goji vrsto ; in načelno radi trdimo , da so najbolj zmotne sodbe (med katere spadajo sinte­ tične sodbe a priori) za nas najbolj nepogrešljive, da brez veljave logičnih fikcij , brez merj enj a dej anskosti po zgolj izmišlj enem svetu brezpogojnega, sebi enake12

ga, brez stalnega pačenj a sveta s številom človek ne bi mogel živeti - da bi se reklo odpovedati se zmotnim sodbam odpovedati se življ enju, zanikati življenj e . Pri­ znati neresnico za pogoj življ enj a : to se seveda pravi , nevarno se upreti privajenim občutkom vrednosti; in filozofij a, ki to tvega, se že samo s tem postavlj a onstran dobrega in zlega. 5 K temu, da na vse filozofe gledamo na pol nezaup­ ljivo , na pol porogljivo , ne izziva to , da se venomer znova odkrij e , kako nedolžni so - kolikokrat in kako zlahkoma se kaj zarečejo ali zablodij o , skratka njihova otročj ost in otroškost - temveč to , da pri njih ne gre zadosti pošteno : saj vsi od kraj a zaženejo velik in kreposten hrup , brž ko se kdo le količkaj dotakne vprašanj a dejanskosti. Vsi skupaj se delajo, kakor da so svoja prava mnenj a odkrili in dosegli s samorazvojem hladne , čiste , božansko brezskrbne dialektike (v naspro­ tju z mistiki vseh stopenj , ki so bolj pošteni in večji tepčki od njih - ti govorij o o »inspiracij i«) : čeprav v bistvu s poznej e iskanimi razlogi branij o kakšno vna­ prejšnj o postavko , domislek, »navdih« , večinoma kakš­ no v abstraktnost privzdignj eno in·· presejano srčno želj o: - vsi skupaj so odvetniki, pa se ne želijo tako imenovati , in sicer največkrat celo prebrisani zagovor­ niki svojih predsodkov, ki j ih imenuj ejo »resnice«- in zelo daleč od poguma vesti , ki si to, pa ravno to prizna, zelo daleč od dobrega okusa poguma, ki da to tudi vedeti , bodisi da s tem posvari kakšnega sovražnika ali prijatelj a, ali pa iz obj estnosti in da se ponorčuj e iz samega sebe. Ne samo togo , tudi spodobno tartifovstvo starega Kanta, s katerim nas zvablj a na dialektične skrivne ovinke , ki pelj ej o , pravzaprav spelj uj ej o , k njegovemu »kategoričnemu imperativu« - ta prizor nas , razvaj ene , spravlj a v smeh , saj vidimo nemajhno zabavo v tem , ko gledamo na prste starim moralistom in 13

pridigarj em morale z njihovimi prefinj enimi zahrbtnost­ mi . Ali celo tisti hokuspokus z matematično obliko , s katero je Spinoza kakor z oklepam obdal in maskiral svojo filozofij o - »ljubezen« do njegove modrosti navse­ zadnje , če naj besedo pravilno in pošteno pojasnimo da bi že vnaprej vzel pogum napadalcu, ki bi se upal ozreti po tej nepremagljivi devici in Paladi Ateni: koliko lastne. preplašenosti in ranljivosti izdaj a ta ma­ škarada samotarskega bolnika ! 6 Postopoma se mi je razkrilo, kaj je bila vsaka dosedanj a velika filozofij a: namreč samoizpoved nj ene­ ga začetnika in nekakšni nehoteni in neopazni spomini ; ravno tako , da so moralni (ali nemoralni) nameni v vsaki filozofiji prava življ enjska klica, iz katere j e vselej zrasla vsa rastlina. V resnici človek ravna dobro (in pametno) , kadar si hoče priti na j asno, kako so prav­ zaprav nastale najbolj odmaknj ene metafizične trditve kakšnega filozofa, če se vselej najprej vpraša: za katero moralo jim (ali mu) gre pravzaprav? Potemtakem ne verj amem, da bi bil »gon po spoznanj u« oče filozofij e , temveč da j e kakšen drug gon, t u ali sicer kj e , uporabil spoznanj a (in nespoznanj a ! ) samo kot nekakšno orodj e . Kdor pa n a temeljne gone človeka pogleda tako , do kod neki so kot navdihujoči geniji (ali demoni in duhovini -) ravno v tem prignali svojo igro , bo ugotovil, da so se vsi že kdaj ukvarjali s filozofij o - in da bi vsak posamezni med njimi ravno sebe vse prerad predstavil kot zadnji namen bivanj a in kot upravičenega gospodar­ ja vseh drugih gonov. Vsak gon je namreč oblastiželj en: in kot tak poskuša filozofirati. - Seveda: pri učenj akih, pravih ljuqeh znanosti , j e najbrž drugače - »bolj še« , če hočete - pri njih j e nemara v resnici nekaj takega kakor gon po spoznanj u , nekakšen neodvisen urni mehani­ zemček, ki dobro navit junaško dela v tej smeri , ne da bi bili vsi drugi goni učenj akov pri tem bistveno soude14

leženi. Pravi »interesi« učenj aka so zato po navadi čisto kj e drugj e , nemara v družini ali v pridobitništvu ali v politiki ; ja, skoraj je čisto vseeno , ali je njegov strojček postavlj en tu ali tam v znanosti in ali »nadepolni« mladi delavec dozori v dobrega j ezikoslovca ali poznavalca gob ali kemika : - ne označuje ga, da bo postal to ali ono . V nasprotju s tem pa na filozofu ni popolnoma nič neosebnega; in njegova morala še posebej odločno in odločilno priča o tem , kdo je - se pravi, po kakšnih stopnjah so med seboj razvrščeni najbolj notranji goni njegove narave . 7 Kako hudobni so lahko filozofi ! Ne poznam večje strupenosti, kakor je šala, ki si jo je Epikur dovolil na račun Platona in platonikov: imenoval j ih je dionizioko­ lake . To pomeni dobesedno in predvsem »Dionizove lizune« , torej pratež in ritoliznike tiranov; povrh tega pa se skriva v tem še »to so sami igralci, v tem ni nič pristnega« (dionizokolaks je bilo namreč popularno ime za igralca) . In v tem je pravzaprav hudobij a, ki jo j e Epikur izstrelil v Platona: zamerilo s e m u j e veličastj e , nastopaštvo, v čemer j e bil Platon s svojimi učenci vred tako doma - kjer pa ni bil doma Epikur ! on, stari šomošter s Samosa, ki je skrito tičal v svojem vrtičku v Atenah in napisal tristo knjig, kdo bi vedel? mogoče 'iz togote in častilakomnosti proti Platonu? - Trajalo j e sto let, preden j e Grčij a ugotovila, kdo j e bil ta vrtni bog Epikur. - Pa je ugotovila? 8 V vsaki filozofij i j e točka, ko stopi na oder filozo­ fovo »prepričanj e« : ali da povemo v j eziku starega misterij a:

adventavit asinus pulcher et fortissimits. 15

9 »Po naravi« hočete živeti? O, plemeniti stoiki, kako sleparske besede ! Zamislite si bitj e , kakor je narava, neizmerno zapravljivo; neizmerno ravnodušno , breznamensko in brezobzirno , brez usmilj enj a in brez pravičnosti, rodovitno in j alovo in obenem negotovo , zamislite si indiferentnost samo kot moč - kako bi mogli živeti po taki indiferentnosti? Živeti - kaj ni to ravno hoteti biti drugačen, kakor je ta narava? Kaj se živeti ne pravi vrednotiti , dajati prednost , biti krivičen , ome­ jen, hoteti biti različen? Vzemimo pa, da vaš imperativ »živeti po naravi« pomeni pravzaprav toliko kakor »živeti po življenj u>realnosti« navzdol ali navzgor kot samo k realnosti naših nagonov - zakaj mišljenje je samo medsebojno obnašanj e nagonov -: kaj ne bi smeli napraviti poskusa in postaviti vprašanj a , ali ta danost ne zadostuje, da iz sebi enakega razumemo tudi tako imenovani mehani­ stični (ali »materialni«) svet? Ne mislim kot prevaro, »videz« , »predstavo« (v berkeleyevskeq:I in schopen­ hauerjevskem smislu) , temveč kot na isti stopnj i realno43

·

sti, na kakršni je naš efekt sam - kot primitivnej š9 obliko sveta afektov, na kateri je v mogočni enosti zajeto še vse, kar se potem v organskem procesu členi in oblikuje (tudi , kakor je treba mehkuži in slabi) , kot vrsto nagonskega življenj a , v katerem so še vse organske funkcij e s samoregulacij o, asimilacij o , prehrano , izloča­ nj em, presnovo vred sintetično med seboj povezane kot predobliko življenj a? - Nazadnj e ni samo dovoljeno napraviti ta poskus : po vesti metode je ukazano . Ne sprejemati več vrst vzročnosti , dokler ni do skrajnih mej (- do nesmisla, če mi dovolite) prignan poskus shajati samo z eno: to je morala metode , kateri se danes ne smemo odtegniti; - to sledi »iz njene definicije« , kakor bi dejal matematik. Nazadnje j e vprašanj e , ali v resnici priznavamo volj o kot delujočo, ali verjamemo v vzročnost volj e : če verjamemo - in v bistvu j e vera v to pač naša vera v samo vzročnost - potem moramo napraviti poskus in vzročnost volje hipotetično postaviti kol edino . »Volj a« more seveda učinkovati samo na »volj o« - in ne na »snovi« (na primer na »živce«) : skratka, moramo tvegati podmeno , ali ne deluje volj a na voljo povsod, kjer so priznana »učinkovanj a« - in ali ni vse mehanično dogaj anj e , kolikor je pri tem dejavna kakšna sila, ravno sila volje , delovanj e volje . \ Vzemimo nazadnj e , d a s e nam posreči vse nagonsko Življenj e razglasiti za izoblikovanost in razvej enost ene temeljne oblike volj e - namreč volje po moči, kakor se glasi moj stavek -; vzemimo, da bi bilo mogoče vse organske funkcij e speljati nazaj na voljo po moči in v nji najti tudi rešitev vprašanj a poraj anj a in prehrane in to je en problem - potem bi si oskrbeli pravico vso delujočo silo določati enoznačno kot : voljo po moči. Svet, pogledan od znotraj , svet, določen in označen glede na svoj »intelegibilni značaj « - bi bil pač »volj a po moči« in nič drugega. -

44

37 »Kako? Kaj se to ne pravi, poljudno rečeno: Bog j e zavrnj en, hudič pa ne -?« Nasprotno ! Nasprotno , dragi moj i ! In, hudiča nazaj , kdo p a vas tudi sili poljudno govoriti ! 38 Kakor se je še pred kratkim, pri vsej svetlobi novejšega časa, zgodilo s francosko revolucij o, s to grozljivo in , od blizu presoj eno , odvečno burka , v katero so pa plemeniti in sanj arski gledalci iz vse Evrope od daleč tako dolgo in tako strastno interpreti­ rali svoj a ogorčenj a in navdušenj a, dokler ni izvirnik izginil pod interpretacijo: tako bi utegnili plemeniti potomci še enkrat vso preteklost narobe razumeti in s tem mogoče šele napraviti znosen pogled nanj o . - Ali pa: se ni to že zgodilo? kaj nismo mi sami - ti »plemeniti potomci«? In kaj ni ravno zdaj , ko to dojemamo - tega konec? 39 - Nihče ne bo tako zlahkoma imel kakšnega nauka za resničnega samo zato, ker napravi človeka srečnega ali krepostnega: nemara pri tem izvzamemo ljube »idea­ liste«, ki sanjarijo o dobrem , resničnem , lepem in po svojem ribniku dovolijo plavati vsem vrstam pisanih, nerodnih in dobrodušnih zaželjivosti. Sreča in krepost nista argumenta. Radi pozablj amo , tudi razsodni duho­ vi, da onesrečevanj e in izprij anje ravno tako nista protiargumenta. Nekaj bi utegnilo biti res: pa čeprav j e nadvse škodljivo i n nevarno ; j a , utegnilo b i soditi k temeljni lastnosti bivanj a, da bi propadli ob popolnem spoznanju tega - tako da bi moč duha lahko merili po tem , koliko »resnice« ravno še prenese , j asneje poveda­ no , do katere stopnje jo mora razredčiti, zastreti, osladiti, otopiti , popačiti . Ampak nobenega dvoma ne more biti , da so za odkritje nekaterih delov resnice 45

hudobni in nesrečni v prednosti in j e pri njih veCJ a verjetnost, da se j im to posreči; da niti ne govorim o hudobnih, ki so srečni - vrsta, ki jo moralisti zamolču­ j ej o . Mogoče so v trdoti in zvijačnosti ugodnejše mož­ nosti za nastanek močnega, neodvisnega duha in filozofa kakor v blagi, tenkočutni, popustljivi dobrodušnosti in umetnosti olajševanj a, kakor j ih cenimo na učenj aku, in po pravici. Pa recimo, kakor se ponuja, da pojma »filozof« ne zožimo na filozofa, ki piše knjige - ali celo svojo filozofij o prenaša vanj e ! - Zadnjo potezo k upodobitvi svobodomiselnega filozofa prinaša Stendhal, ki bi ga ravno zaradi nemškega okusa rad posebej poudaril : - govori namreč proti nemškemu okusu. »Pour etre bon philosophe, « pravi ta zadnji veliki psiholog, »il faut etre sec, clair, sans illusion. Un ban­

quier, qui a fait fortune, a une partie du caractere requis po ur faire des decouvertes en philosophie, c'est-a-dire po ur voir clair dans ce qui est. « 40

/

Vse, kar j e globoko, ljubi masko ; najgloblj e st':'ari celo sovražij o podobo in prispodobo . Kaj bi ne bilo ravno nasprotje prava preobleka, v kateri se skriva sram boga? Sporno vprašanj e : bilo bi čudno, če ne bi kateri od mistikov že tvegal pri sebi česa takega. Poznamo tako nežna dogajanja, da človek dobro stori, če j ih zasuj e s surovostj o in napravi neprepoznavne; poznamo dejanj a ljubezni in razsipne velikodušnosti, za katerimi je najpriporočljivej še vzeti palico in premlatiti pričo: tako se njegov spomin skali . Marsikdo j e mojster v kalj enj u in mrcvarjenju lastnega spomina, da se maščuj e vsaj nad tem edinim sovedcem: - sram j e iznajdlj iv. Človeka ni najbolj sram najhujših stvari : za masko ni samo zahrbtnost - v zvijači je toliko dobrote . Lahko si mislim, da bi se človek, ki ima skrivati kaj dragocenega in ranljivega, valil skoz življenje surov in okrogel kakor zelen, star vinski sod z debelimi obroči : tako hoče finost 46

njegovega sramu. Človeka, ki ima v sramu globino, srečujejo tudi njegove usode in nežne odločitve na potih , na katere pridejo le redki in o katerih obstoju ne smejo vedeti njegovi najbližji in najzaupnejši: njego­ va življenjska nevarnost se skriva pred njihovimi očmi in ravno tako njegova znova osvoj ena življenjska var­ nost . Tak skritež, ki iz nagona uporablj a govorj enje za molk in zamolčevanje in je neizčrpen v izmikih pred izpovedjo , hoče in zahteva, da v srcih in glavah njegovih prijateljev namesto njega hodi maska; in recimo, da tega noče , potem se mu bodo nekega dne glede tega odprle oči , da kljub temu tam hodi njegova maska - in da je tako dobro . Vsak globok duh potrebuj e masko : še več, okoli vsakega globokega duha kar naprej zaradi stanovitno napačnega, namreč plehkega razlaganj a vsa­ ke besede, vsakega koraka, vsakega življenjskega zna­ menj a , ki ga da , raste maska. 41 Človek mora sam o sebi napraviti preskuse, da je določen za neodvisnost in ukazovanje; in sicer o pravem času. Človek se svojim preskusom ne sme izmikati , pa čeprav so mogoče naj nevarnej ša igra, ki jo more zaigra­ ti, in navsezadnje samo preskusi, napravlj eni le pred nami samimi kot pričami in pred nobenim drugim sodnikom. Ne obviseti na eni osebi : pa naj je tudi najljubša - vsaka oseba je j eča, tudi kot . Ne obviseti na domovini: pa čeprav je najbolj trpeča in najbolj potrebuje pomoči - je že lažje odtrgati srce od zmago­ slavne domovine. Ne obviseti na sočutju: pa čeprav bi šlo za višj ega človeka, v čigar redke muke in neboglj e­ nost nam je naključje dovolilo pogled. Ne obviseti na znanosti: pa čeprav nas vabi z naj dragocenej šimi, na videz ravno za nas prihranj enimi naj dbami. Ne obviseti na lastni odtrganosti , na tisti nasladni daljavi in tujini ptice , ki leti čedalje više , da bi čedalj e več videla pod seboj : - nevarnost letečega. Ne obviseti na lastnih 47

vrlinah in kot celota postati žrtev kakšne lastne podrob­ nosti , na primer »gostoljubnosti« : kakor je nevarnost vseh nevarnosti pri vzvišenih in bogatih dušah , ki same s seboj ravnajo zapravljivo , skoraj ravnodušno in vrlino liberalnosti ženejo do pregrešnosti. Človek se mora znati obvarovati: to je najmočnejši preskus neodvisno­ sti. 42 Prihaj a nova vrsta filozofov: drznem si jo krstiti z nenevarnim imenom. Kakor j ih ugibam , kakor se dajo ugibati - k njihovi vrsti namreč sodi , da hočejo ostati uganka - bi ti filozofi prihodnosti radi videli , da bi jih po pravici , mogoče tudi po krivici imenovali skušnjavci. Tudi to ime samo je navsezadnje samo poskus in, če hočete, skušnj ava . 43 So novi prijatelji »resnice« , ti prihaj ajoči filozofi? Še kar verjetno: vsi filozofi so imeli namreč do zdaj radi svoj e resnice. Prav gotovo pa ne bodo dogmatiki. Mora j im biti proti ponosu , pa tudi proti okusu, če naj bo njihova resnica še resnica za vsakogar: kar je bila do zdaj skrivna želj a in skrita misel vseh dogmatskih prizadevanj . »Moj a sodba je moja sodba: do nje zlepa nima kdo pravice« - bo mogoče rekel takle filozof prihodnosti . Moramo se znebiti slabega okusa, da se hočemo strinj ati s številnimi. »Dobro« ni več dobro , če ga vzame v misel sosed. In kako naj bi moglo biti šele »obče dobro«! Izraz nasprotuj e sam sebi: kar more biti skupno, je zmeraj le malo vredno . Nazadnj e mora biti tako , kakor je in kakor je zmeraj bilo : velike stvari so pridržane velikim, brezna globokim , nežnosti in srh tenkočutnim in, na kratko , vse redko redkim.

48

44 Mi j e po vsem tem treba še posebej reči, da bodo tudi ti svobodni, zelo svobodni duhovi , ti filozofi prihod­ nosti - kakor zanesljivo tudi ne bodo samo svobodni duhovi , temveč kaj več, kaj višjega, kaj večj ega in temeljito drugega, kar noče biti prezrto ali zamenjano? Ampak ko to govorim , čutim skoraj ravno tako močno proti njim samim kakor proti nam, ki smo njihovi glasniki in predhodniki , mi svobodni duhovi ! - dolžnost skupno odpihniti od nas stari , neumni predsodek in nesporazum, ki j e predolgo napravljal nepresojen po­ j em »svobodni duh«. V vseh evropskih deželah in ravno tako v Ameriki imamo zdaj nekaj , kar zlorablj a to ime, zelo ozko , uj eto , v verige vkovano vrsto duhov, ki hočejo približno nasprotno od tega, kar je v naših namenih in nagonih - da niti ne govorim o tem, da morajo biti glede na prihaj ajoče nove filozofe kar dobesedno zabita okna in zapahnj ena vrata. Spadaj o , skratka i n hudo, med nivelizatorje, t i narobe imenovani »svobodni duhovi« - kot zgovorni in lahkopisni sužnji demokratičnega okusa in nj egovih »modernih idej« : vsi skupaj ljudj e brez samote , brez lastne samote , nerodni vrli kujoni, katerim ni mogoče zanikati niti poguma niti spoštljivih nravi, samo da so pač nesvobodni in smešno povrhnj i , predvsem s svojim temeljnim nagibom , da vidij o vzrok za domala vso človeško revščino in ponesre­ čenost v oblikah dosedanj e stare družbe : pri tem pa resnico srečno postavlj ajo na glavo ! Na vse kriplj e so pripravlj eni doseči vsesplošni zeleni pašnik sreče za čredo , z varnostj o , nenevarnostj o , udobj em, olajšanjem življ enj a za vsakega; njihovi najpogostej e peti pesmi in nauka se glasita »enakost pravic« in »sočutj e za vse trpeče« - in trplj enje samo j emlj ejo kot nekaj , kar j e treba odpraviti. M i obrnj eni, k i smo s i odprli oko in vest za vprašanj e , kje in kako je rastlina »človek« do zdaj najkrepkej e rasla v vis , smo mnenj a, da se je to dogajalo vselej v obrnjenih okoliščinah, da se je povrh 4

Izbrano delo

49

tega nevarnost njegovega položaj a najprej razrasla v neznanskost, da se j e morala moč njegove iznajdljivosti in pretvarjanj a (njegov »duh«) pod dolgotraj nim priti­ skom in prisilo razvijati v tenkočutnosti in drznosti , njegova življenjska volj a pa stopnjevati do brezpogoj ne oblastne volj e: - domnevamo, da trdota, silovitost, suženj stvo , nevarnost na poti in v srcu, skritost, stoič­ nost , skušnjavstvo in hudičevstvo vseh vrst, da vse hudo , strašno , tiransko, zverinsko in kačje na človeku tako imenitna služi za povzdigo vrste »Človek« kakor njegovo nasprotj e : - in še niti ne rečemo dovolj , če rečemo samo toliko , in smo pravzaprav s svojim govor­ j enjem in molkom tu, na drugem koncu vsakršne moderne ideologije in čredne zaželjivosti: mogoče kot njihovi antipodi? Ali j e potem kaj čudnega, da mi »svobodni duhovi« niti nismo najdružabnejši duhovi? Da ne želimo v vsakem pogledu izdati, česa se duh lahko osvobodi in kam ga mogoče potem požene? In kako j e pravzaprav z nevarnim obrazcem »onstran dobrega in zlega«, s katerim se varujemo vsaj zamenjave: mi smo nekaj drugega kakor »libres-penseurs«, »liberi pensato­ ri«, »Freidenker«, svobodomisleci in kakor se še vse radi imenujejo ti vrli zagovorniki »modernih idej« . Bili smo doma v številnih deželah duha, vsaj v gostih ; venomer znova smo se izmuznili iz topih, prijetnih kotov, kamor nas nekako zaklinj ajo posebna ljubezen in posebno sovraštvo, mladost , rod, naključni ljudj e in knjige ali celo utrujenost zaradi romanj a; polni smo nejevolj e na vabe odvisnosti, ki tičijo skrite v časteh ali denarju ali namestitvah ali omamljenosti čutov; hvaležni celo stiski in spreminjavi bolezni, ker nas j e vselej odtrgala od kakšnega pravila in njegovega »predsodka« , hvaležni bogu, hudiču , ovci in črvu v sebi , radovedni do pregrešnosti , raziskovalci do okrutnosti , s prsti brez pomislekov za nedotakljivo , z zobmi in želodci za naj ­ bolj neprebavljivo , pripravlj eni za vsako rokodelstvo , ki zahteva bistro misel in ostre čute, pripravlj eni za vsako tveganj e , ker imamo na pretek »svobodne volje« , 50

s sprednjimi in zadnjimi dušami, katerim nihče zlahko­ ma ne pogleda v zadnje namene , z ospredji in ozadji , k i jih n i smela nobena noga d o konca preteči, skriti pod plašči svetlobe , osvaj ajoči, pa čeprav smo videti podob­ ni dedičem in zapravlj ivcem, urejevalci in zbiralci od j utra do večera, skopuhi S\:'ojega bogastva in svojih natlačenih predalov, gospodarni v učenju in pozablj a­ nju , iznajdljivi v načrtih, včasih ponosni na tablice kategorij , včasih piko lovci , včasih nočne sove dela tudi pri belem dnevu; j a , če je sila, celo ptičj a strašila - in danes je sila: namreč toliko , kolikor smo rojeni , zapri­ seženi, ljubosumni prijatelji samote, lastne najgloblj e , najbolj polnočne samote: - taka vrsta ljudi smo , mi svobodni duhovi ! in mogoče ste tudi vi kaj takega, vi prihaj ajoči? vi novi filozofi? -

4*

51

TRETJE POGLAVJE

Religiozno bitje

45 Človeška duša in njene mej e , do zdaj sploh doseže­ ni obseg človeških notranjih izkušenj , višine, globine in daljave teh izkušenj , vsa dosedanja zgodovina duše in nj ene neizpite možnosti: to je za rojenega psihologa in prij atelj a »velikega lova« vnaprej določeno lovsko ob­ močj e . Ampak kolikokrat si mora obupan reči: »En sam ! Oh, samo en sam! Pa ta velikanski gozd in pragozd !« In tako si želi nekaj sto lovskih pomočnikov in dobre , izučene sledne pse, ki bi j ih mogel nagnati v zgodovino človeške duše , da bi mu tam se gnali na kup njegovo divj ad. Vse zaman: venomer znova, temeljito in trpko ugotavlj a, kako težko si za vse stvari, ki ravno dramijo njegovo radovednost, naj de pomočnike in pse. Težava, v kateri j e , ko naj učenjake razpošlj e v nove in nevarne lovske revirje , kjer so potrebni pogum , razsodnost, tenkočutnost v vsakem pomenu, j e v tem, da ravno tam niso več uporabni , kjer se začenja »veliki lov« , pa tudi velika nevarnost: - ravno tam izgubijo sledno oko in sledni nos . Da bi na primer uganili in ugotovili, kakšno zgodovino j e · imelo dotlej vprašanje vednosti in vesti v duši hominis religiosi, v ta namen bi moral biti mogoče kdo sam tako globok , tako ranj en, tako neznanski, kakor j e bila Pascalova intelektualna vest: - in potem bi vselej še zmeraj potrebovali tisto razpeto nebo svetle , hudobne duhovnosti , ki bi moglo zviška pregledati, urediti, prisiliti v obrazce to gomaze­ nj e nevarnih in bolečih doživetij . - Ampak kdo bi mi 52

storil to uslugo ! ln kdo bi utegnil čakati na take služabnike ! - Očitno preveč na redko rastej o , v vseh časih so tako neverjetni ! Nazadnj e mora človek res sam napraviti, da sam kaj zve: se pravi, ima veliko opravil ! - Ampak radovednost moj e vrste ostaj a pač najprijet­ nejša vseh pregreh - oprostite ! hotel sem reči: ljubezen do resnice ima plačilo v nebesih in že na zemlji . 46 Vera, kakor jo zahteva prvo krščanstvo in j o j e neredko dosegala sredi skeptičnega i n južno svobodomi­ selnega sveta, ki je imel za seboj in v sebi stoletja dolg boj filozofskih šol , za povrh pa še vzgojo za strpnost, ki jo je dal imperium Romanum - ta vera ni tista iskrena in j edka podložniška vera, s katero se je na ptimer Luter ali Cromwell ali sicer kakšen nordijski barbar duha oklepal svoj ega boga in krščanstva; je že veliko prej Pascalova vera, grozljivo podobna trajnemu samo­ moru pameti - žilavi , dolgoživi, črvasti pameti , ki je ni mogoče kar na mah in z eno potezo pobiti. Krščanska vera je od vsega začetka žrtvovanje: žrtvovanje vse svobode, vsega ponosa, vsega samogotovega duha ; obe­ nem pa zasužnj enj e in samozasramovanj e , samookrni­ tev. V veri, ki jo prisoj aj o prhki , večkratni in zelo razvaj eni vesti, sta surovost in verski fenicizem : nj ena predpostavka j e , da podj armlj enje duha nepopisno boli, tako da se vsa preteklost in privaj enost takega duha upira absurdissimu, kot kar se mu kaže »vera« . Sodobni ljudj e s svojo otopelostj o za vso krščansko nomenklaturo ne občutijo več srhljivo superlativnega, kar j e bilo za antični okus v paradoksnosti obrazca »bog na križu«. Do zdaj ni bilo še nikoli in nikjer take drznosti pri spreobračanj u , kaj tako groznega, sprašuj o­ čega in vprašljivega, kakor je ta vzorec: obljubljal j e prevrednotenj e vseh antičnih vrednot. - J e t o orient, globoki orient, je orientalski suženj , ki se je tako maščeval nad Rimom in njegovo gosposko in frivolno 53

strpnostjo , nad rimskim »katolicizmom« nevere: - in nikoli ni sužnjev na njihovih gospodarjih j ezila in j ih proti njim puntala vera, temveč svobodnost od vere , tista stoična in smehlj ajoča se brezskrbnost glede resno­ be vere. »Razsvetlj enje« j ezi: suženj namreč hoče brez­ pogojnost, razume samo tiranstvo , tudi v morali , ljubi, kakor sovraži, brez odtenkov , prav do dna, do bolečine, do bolezni - njegovo veliko skrito trpljenj e se upira gosposkemu okusu , ki na videz taji trpljenj e . Skeptič­ nost nasproti trplj enj u , pravzaprav le stališče aristokrat­ ske morale, ni bila najmanj udeležena niti pri nastanku zadnjega velikega upora sužnjev, ki se j e začel s franco­ sko revolucijo . 47 Povsod, kjer koli na svetu j e že kdaj nastopila verska nevroza, je bila povezana s tremi nevarnimi dietnimi predpisi: samoto , postom in spolno zdržnostjo - vendar pri tem ni bilo nikoli mogoče zanesljivo ugotoviti, kaj je tu vzrok , kaj posledica, in ali je sploh kakšno razmerje med vzrokom in posledico. Glede tega je upravičen dvom, da ravno pri najrednejših simpto­ mih, naj bo pri divjih ali pri krotkih ljudstvih, sodi k nji tudi najbolj nepričakovana, naj skrajnejša pohota, ki se potem , ravno tako nepričakovano , sprevrže v krče spokorništva in zanikanje sveta in volje : je nemara oboje mogoče razložiti kot prikrito epilepsij o? Ampak najbrž se moramo tu bolj kakor kje drugje vzdržati razlag: do zdaj ni še okGli nobenega tipa zraslo tako obilj e nesmisla in praznoverj a, videti j e , da se ljudj e , celo filozofi, z a š e nobenega d o zdaj niso toliko zanimali - bil bi že čas, da bi se ravno tu malo ohladili, se naučili previdnosti, še bolj e : se ozrli stran, odšli stran. Še na ozadju zadnje filozofij e , Schopenhauerj eve, obstaj a, skoraj kot problem sam na sebi, grozljivi vprašaj religij ­ ske krize in prebuj e . Kako j e mogoče zanikanj e volje? kako j e mogoč svetnik? - to j e bilo menda res vprašanje , o b katerem j e Schopenhauer postal filozof i n pri njem 54

začel. ln tako je šlo za pristno Schopenhauerjevo doslednost, da je njegov najbolj prepričani privrženec (mogoče tudi njegov zadnji , kolikor gre za Nemčijo) , namreč Richard Wagner, ravno tu končal svoje življenj­ sko delo in nazadnj e pripeljal na oder še groznega in večnega tipa, kakor j e Kundry, type vecy, kakor životari in živi; hkrati, ko so ga psihiatri skoraj vseh evropskih dežel lahko od blizu študirali , povsod, kjer je religiozna nevroza - ali, kakor ji pravim j az, »religiozno bitje« prešla v zadnji epidemijski izbruh in pohod kot »vojska odrešitve« . - Ce pa se vprašamo, kaj je bilo pravzaprav na vsem pojavu svetnika za ljudi vseh vrst in časov, tudi za filozofe , tako neugnana zanimivega: gre nedvomno za videz čudeža, ki se ga drži, namreč neposrednega vrstenja nasprotij, moralno protislovna vrednotenih stanj duše: videti je bilo , kakor da človek lahko tu kar otiplje , kako iz »slabega človeka« kar na lepem postane »svetnik« , dober človek. Dotedanja psihologij a je tu doživela brodolom : se je nemara to zgodilo predvsem zato , ker se je postavila pod oblast morale , ker je sama verjela v moralna vrednostna protislovj a in ker je ta protislovj a videla, brala, interpretirala v izvirnik in v dejansko stanje? - Kako? »Cudež« samo napaka inter­ pretacij e? Spodrsljaj filologij e? 48 Kaže, da se latinskim rasam njihov katolicizem notranje veliko bolj prilega kakor nam severnjakom celotno krščanstvo nasploh: in da potemtakem v katoli­ ških deželah nevera v resnici pomeni čisto kaj drugega kakor v protestantovskih - namreč nekakšen upor proti duhu rase, medtem ko gre pri nas bolj za nekakšno vrnitev k duhu (ali neduhu) rase. Mi severnj aki izviramo nedvomno iz barbarskih ras , tudi glede svoje nadarjeno­ sti za religijo : zanjo smo slabo nadarj eni. Lahko bi izvzeli Kelte, ki so bili zato tudi najbolj ša tla za sprejem krščanske okužbe na severu: - v Franciji se je krščanski 55

ideal razcvetel samo toliko , kolikor je dovolilo bledo severno sonce . Kako tuje pobožni so še celo za naš okus ti zadnji francoski skeptiki, kolikor je v njihovem rodu kaj keltske krvi ! Kako katoliško , kako nenemško nam diši sociologija Augusta Comta s svojo rims}co logiko nagonov ! Kako jezuitsko Sainte-Beuve , ta ljubeznivi in pametni port-royalski Ciceron, ne glede na vse njegovo sovraštvo do jezuitov! In še celo Ernest Renan: kako nepristopno zveni za nas severnjake jezik takegale Renana, v katerem mu vsak trenutek kakšen nič religioz­ ne napetosti vrže iz ravnotežj a dušo , v bolj prefinjenem smislu pohotno in udobno ugnezdeno ! Spregovorimo za njim kdaj te lepe stavke - in kakšna hudobij a in prevzetnost se nam takoj zdramita kot odgovor v najbrž manj lepi in trši, namreč nemški duši ! - »disons done

hardiment que la religion est un produit de l'homme normal, que 1'homme est le plus dans le vrai quand il est le plus religieux et le plus assure d'une destinee infinie . . . C'est quand il est bon qu'il veut que la vertu corresponde il un ordre eternel, c'est quand il contemple les choses d'une maniere desinteressee qu'il trouve la mart revoltante et absurde. Comment ne pas supposer que c'est dans ces moments-la, que l'homme vo it le mieux? . . . « Ti stavki so mojim ušesom in navadam tako zelo antipodni, da sem takoj , ko sem jih našel, zapisal zraven svoj o prV'o togotnost »la niaiserie religieuse par excellence!« - dokler jih nisem v svoji zadnji togotnosti celo še vzljubil , te stavke z na glavo postavljeno resnico ! Tako lepo , tako izvrstno je imeti lastne anti pode ! 49 Pri religioznosti starih Grkov nas spravlj a v začude­ nje neugnana obilje hvaležnosti , ki lije iz nje : - gre za zelo odlično vrsto človeka, ki tako stoji pred naravo in življenjem ! - Pozneje , ko je v Grčiji prevladala sodrga, je strah prerasel tudi religijo ; in pripravilo se je krščanstvo . 56

50 Strast za boga: imamo kmečke , iskrene in vsiljive vrste , kakor je Lutrova - vsemu protestantizmu manjka j užne delicatezze. V njem je vzhodnj aška vrženost iz tira, kakor 'pri nezasluženo pomiloščenem ali povzdig­ nj enem sužnju , na primer pri Avguštinu, ki mu žaljivo primanj kuj e vsakršne gosposkosti v držah in poželenjih . V tem je ženska nežnost in poželjivost, ki se sramežljivo in nevede žene v unio mystica et physica: kakor pri Madame de Guyon. V številnih primerih je videti več kakor čudna v pubertetni preobleki deklice ali dečka; tu pa tam celo kot histerij a stare device , tudi kot njena zadnj a častihlepnost: - cerkev je v takem primeru že večkrat kakšno žensko razglasila za svetnico . 51 Do zdaj s o s e najmogočnejši ljudje š e zmeraj spoštljivo priklonili pred svetnikom , kot uganko samo­ zatiranj a in namerne največje odpovedi: zakaj so se priklanj ali? V njem - in nekako za vprašanj em njegove­ ga krhkega in klavrnega videza - so slutili močnejšo moč, ki se hoče preizkusiti ob takem samopremagova­ nj u, moč volj e , v kateri so znova prepoznali in znali častiti lastno moč in vladarsko slo: častili so nekaj na sebi, ko so častili svetnika. Povrh tega se jim je ob pogledu na svetnika prebudil sum: tako neznanskega zanikanj a, protinaravnosti človek vendar ne poželi kar tako, so si govorili in se spraševali. Mogoče je za to kakšen razlog, gre za kakšno posebno veliko nevarnost, o kateri bi bil asket rad podrobnej e poučen zaradi svojih skrivnih tolažnikov in obiskovalcev? Dovolj , mogočniki sveta so se spričo njega navzeli novega strahu, v nj em so slutili novo moč, tuj ega, še neprema­ ganega sovražnika: - »volj a po moči« jih je silila, da so pred svetnikom obstali . Morali so ga vprašati - 57

52 V j udovski »stari zavezi« , v knjigi o božj i pravično­ sti , so ljudj e , stvari in besede v tako velikem slogu, da jim v grškem in indijskem pismenstvu ni mogoče posta­ viti ničesar ob stran. S strahom in spoštovanj em stojimo pred neznanskim ostankom tega , kar je bil človek svoj čas , in pri tem nas utegnejo obhajati žalostne misli spričo stare Azij e in njenega izpostavlj enega polotoka Evrope, ki naj bi v primerjavi z Azijo prav gotovo pomenil »napredek človeštva«. Seveda : kdor je sam le pretegnjena , kratka domača žival in pozna samo potre­ be domačih živali (kakor naši današnji izobraženci z vštetimi kristjani »izobraženega« krščanstva) , temu se ni treba pod razvalinami ne čuditi, še manj pa žalostiti - okus za staro zavezo je preskusni kamen glede na »veliko« in »majhno« -: mogoče, da se mu bo novi zakon, knjiga milosti , še zmeraj dozdeval bolj po duši (v njem je veliko duha po pravih, nežnih, topih molitve­ nih bratovščinah in majhnih dušah) . Imeti novo zavezo , nekakšen rokoko okusa v vseh pogledih, zlepljeno s staro zavezo v eno knjigo kot »biblij o« , kot »knjigo na sebi«: to j e mogoče največja predrznost in »greh proti duhu« , ki ga ima literarna Evropa na vesti. 53 Zakaj danes ateizem? - »Oče« v bogu j e temeljito zavrnjen; ravno tako »sodnik«, »plačnik«. Podobno njegova »svobodna volja« : bog ne sliši - in če bi slišal, bi kljub temu ne znal pomagati. Najhuj še j e : videti j e , da s e ne more jasno sporočiti: j e nejasen? - To sem, vprašujoč in poslušaj oč, ob vseh mogočih pogovorih odkril med vzroki za poraz evropskega teizma ; zdi se mi , da verski nagon sicer mogočno raste - da pa . z globokim nezaupanjem odklanja ravno teistično potešitev. 58

54 Kaj pravzaprav počne vsa novej sa filozofij a? Po Descartesu vsi filozofi - in sicer bolj iz kljubovanj a njemu kakor po njegovem zgledu - pod videzom kritike poj ma subjekta in predikata napadajo stari poj em duše - se pravi: napadaj o temeljno podmeno krščanskega nauka. Novejša filozofij a je kot spoznavno teoretična skepsa prikrito ali odkrito protikrščanska: čeprav, za finejša ušesa rečeno, nikakor ne antireligiozna . Prej so namreč verovali v »dušo« , kakor so verovali v slovnico in v slovnični subjekt : rečeno j e bilo , da j e »j az« pogoj , »mislim« predikat in da j e pogojen - mišlj enje j e dejavnost, pri kateri s i moramo misliti subjekt kot vzrok. Potem so z občudovanj a vredno trdovratnostjo in zvijačo poskušali ugotoviti , ali se ne da kako priti iz te mreže - ali ni nemara ravno obrnjena res : »mislim« pogoj , »jaz« pogoj en; »jaz« torej šele sinteza, ki j o napravi mišljenje samo . Kant j e hotel pravzaprav doka­ zati, da subjekta ni mogoče dokazati iz subjekta objekta ravno tako ne: možnost navideznega bivanja posameznega subjekta, torej »duše« , mu menda ni bila zmeraj tuj a, tista misel, ki je kot vedantska filozofij a nekoč že obstajala na zemlji , in v neznanski moči. 55 Imamo veliko lestvico verske okrutnosti s številnimi klini; ampak trije od njih so najpomembnejši . Nekoč so svojemu bogu darovali ljudi , mogoče ravno take, ki so j ih imeli najrajši - sem sodijo darovanj a prvencev pri vseh pračasnih religij ah, ,sem tudi daritev cesarja Tiberij a v Mitrovi j ami na otoku Caprij u , tisti najgroz­ ljivejši vseh rimskih anahronizmov. Potem, v moralnem obdobju človeštva, so darovali svojemu bogu najmoč­ nejše nagone, kar so j ih imeli , svojo »naravo« ; to praznično veselje sij e iz okrutnega · pogleda asketa , navdušenega »protinaravnika« . Nazadnj e : kaj še pre59

ostane za darovanj e? Kaj ne bi morali nazadnj e kdaj darovati vse tolažljivo , sveto , posvečuj oče , vse upanj e , vso vero v skrito ubranost, v prihodnj e blaženosti in pravičnosti? Kaj ne bi morali darovati boga samega in, iz okrutnosti nasproti sebi, moliti kamen, neumnost, težo , usodo , nič? Za nič darovati boga - ta paradoksni misterij zadnj e okrutnosti je ostal prihranj en rodu, ki ravno zdaj prihaj a na površj e : vsem nam je že to in ono znano o tem. 56 Kdor si je kakor j az s kakšnim skrivnostnim pože­ lenjem dolgo prizadeval zamisliti se v globino pesimizma in ga rešiti iz na pol krščanske , na pol nemške ožine in preproščine, v kakršni se je nazadnj e predstavil temu stoletju , namreč v obliki Schopenhauerjeve filozofije ; kdor j e v resnici kdaj z azijskim i n nadazij skim očesom pogledal v notranjost najbolj svet zanikujoče vseh mogočih miselnosti in pogledal navzdol - onstran dobre­ ga in zlega in nič več kakor Buda in Schopenhauer v zakletosti in zablodi morale - ta si je mogoče že s tem, ne da bi pravzaprav hotel, odprl oči za obrnj eni ideal: za ideal najobj estnejšega, najbolj življenjskega in naj ­ bolj svet potrjujočega človeka, ki se je naučil shajati in pobotati ne samo s tem, kar je bilo in j e , temveč hoče znova imeti tako, kakor je bilo in je, za vse večne čase, nenasitno vpijoč da capo , ne samo sebi , temveč vsej skladbi in igri , in ne samo igri, temveč pravzaprav tistemu, ki mu je potrebna ravno ta igra - in jo naredi potrebno: ker je venomer znova potreben sebi - in se naredi potrebnega - - Kako? In kaj ni to - circulus

vitiosus deus?

57 Z močj o lastnega pogleda in vpogleda raste daljava in nekako prostor okoli človeka: svet se mu poglablj a, pred oči prihaj ajo zmeraj nove zvezde , zmeraj nove 60

uganke in podobe . Mogoče je bilo vse , ob čemer si j e duhovno oko vadilo ostrino i n globino , pač samo povod za vaj o , stvar igre, nekaj za otroke in otroške glave. Mogoče se nam nekoč najslovesnej ša pojma, za katera so se ljudj e največkrat boj evali in trpeli , pojma »bog« in »greh« , ne pokažeta nič pomembnej ša, kakor se kažeta starcu otroška igrača in otroška bolečina - in mogoče bo potem »Stari človek« spet potreboval drugo igračo in drugo bolečino - še zmeraj zadosti otrok, večni otrok ! 58 Je kdo že kdaj pomislil, koliko je za pravo religioz­ no življenje (in sicer tako za njegovo mikroskopsko najljubše delo samopreizkušanj a kakor tudi za nežno umirj enost, ki ji pravimo »molitev« in je stalna priprav­ ljenost na »prihod boga«) potrebno zunanje brezdelje ali polbrezdelj e , mislim na brezdelje z mirno vestjo, že od nekdaj , po krvi, ki ji ni popolnoma tuj aristokratski občutek, da je delo sramotno - namreč poniža dušo in telo? In da potemtakem sodobna, hrupna, čas požiraj o­ ča, nase ponosna, neumno ponosna delavnost bolj kakor vse drugo vzgaj a in pripravlj a ravno za »nevero«? Med tistimi, ki na primer zdaj živijo v Nemčiji stran od religije , vidim ljudi vseh mogočih vrst in porekel >>svo­ bodomiselstva« , predvsem pa vse polno takih, ki j im j e delavnost i z rodu v rod razkraj ala religiozne nagone: tako da sploh nič več ne vedo , za kaj so religije koristne , in samo z nekakšnim topim začudenj em kveč­ j emu registriraj o , da so na svetu. Čutij o , ti vrli ljudj e , d a jih ž e zadosti zaposluj ejo , naj bodo ž e njihovi opravki ali zabave, da niti ne govorim o »domovini« in časopisih in »družinskih dolžnostih« : videti j e , �a sploh nimajo časa za religij o , še posebej , ker jim ostaj a nejasno , ali gre pri tem za kakšen nov opravek ali za kakšno novo zabavo - nemogoče je namreč, si dopo­ veduj ejo , da bi človek hodil v cerkev samo zato , da bi si kvaril dobro volj o . · Niso nasprotniki verskih navad; 61

če v posameznih primerih, na primer država, zahteva od njih , naj se j ih udeležijo , napravij o , kar se zahteva od njih, kakor napravimo toliko takega - s potrpežljivo in skromno resnobo in brez prevelike radovednosti in neugodj a: - živijo pač preveč stran in zunaj , da bi sami pri sebi v takih rečeh čutili potrebo za za ali za proti. Med te ravnodušneže sodi danes pretežna večina nem­ ških protestantov srednjih stanov, še posebej v delavnih velikih trgovskih in prometnih središčih; ravno tako pretežna večina delavnih učenjakov in vse pritikline univerze (razen teologov, katerih bivanj e in možnost zastavlj a samemu psihologu v reševanje čedalj e več in čedalje finejših ugank) . Pobožni ali tudi samo cerkveni ljudj e si le redko ustvarijo predstavo , koliko dobre volje , lahko bi se reklo , samovolj e je zdaj treba, da nemški učenjak resno vzame problem religij e ; ves nje­ gov poklic (in , kakor rečeno , poklicna dejavnost, h kateri ga zavezuje moderna vest) ga nagiba k vzvišeni, skoraj dobrosrčni vedrini nasproti religiji , kateri se včasih primešava rahlo podcenjevanje , naravnano proti »nečistosti« duha, ki si jo zamišlj a povsod tam, kjer se še priznavajo k cerkvi. Učenjaku se šele z zgodovino (torej ne z lastno izkušnjo) posreči doseči nasproti religij am spoštljivejšo resnobo in nekakšno plaho obzir­ nost; ampak tudi če svoj občutek povzdigne celo do hvaležnosti proti njim, se s tem s svojo osebo niti za korak ne približa temu , kar še obstaj a kot cerkev ali pobožnost: mogoče ravno narobe . Praktična ravnoduš­ nost nasproti religioznim rečem, v kateri je bil rojen in vzgojen, pri njem po navadi sublimira v previdnost in snažnost, zaradi katerih se boji stika z vernimi ljudmi in verskimi stvarmi ; in mogoče ga ravno globina strpno­ sti in človečnosti odvrača od fine stiske , ki jo prinaša s seboj tolerantnost. - Vsak čas ima svojo božansko vrsto naivnosti, za katere iznajdba bi mu lahko druge dobe zavidale: - in koliko naivnosti, spoštovanj a vredne, otroške in neomejeno zaroblj ene naivnosti j e v vzviše­ nostni veri učenj aka, v mirni vesti njegove tolerantnosti , ·

62

v nič hudega sluteči preprosti varnosti, s kakršno njegov nagon obravnava vernega človeka kot manjvredno in nižjo vrsto, katero je sam presegel, prekosil, prerasel ­ on , mali domišljavi palček in nekdo iz sodrge , marljivo urni umski in ročni izdelovalec »idej« , »modernih idej« ! 59 Kdor je pogledal globoko v svet, pač lahko ugane , kakšna modrost j e v tem, d a s o ljudj e površni . To · je njihov ohranitveni nagon in jih uči bežnosti , lahkotnosti in zlaganosti. Tu in tam je pri filozofih in pri umetnikih mogoče naj ti strastno in pretiravajoče oboževanj e »či­ stih oblik« : naj nihče ne dvomi, da je človek, ki mu j e tako potreben kult povrhnj osti, gotovo ž e kdaj zagrešil kakšen nesrečen poseg podnjo . Mogoče obstaj a še celo kakšen vrstni red v stopnjah teh sežganih otrok, rojenih umetnikov, ki vidijo slast življenja samo še v tem , da pačijo njegovo podobo (kakor v dolgotrajnem maščeva­ nju nad življenjem) : stopnj o, kako zelo se j im j e življenj e zamerila , bi lahko uganili p o tem, kako pona­ rejene, zvodenelo, poonstranjeno , pobožanstveno želi­ jo videti njegovo podobo - homines religiosi bi se lahko šteli med umetnike , kot njihova najvišja stopnj a. Glo­ bok strah pred neozdravljivim pesimizmom, poln su­ mov, jih cela tisočletj a sili, da se z zobmi zagrizuj ejo v kakšno religiozno razlago bivanj a: strah tistega nagana, ki sluti, da bi se človek utegnil prezgodaj polastiti resnice , še preden je postal zadosti' močan � zadosti trd, zadosti umetnik . . . Pobožnost , »življenje v bogu« , se kaže v tem pogledu kot najfinejši in zadnji izrodek strahu pred resnico , kot umetniško oboževanje in opij a­ nj enost pred najdoslednejšim vseh ponaredkov, kot volj a do preobračanj a resnice , do neresnice po vsej sili. Mogoče do zdaj še ni bilo močnejšega pripomočka za polepšanj e človeka, kakor je ravno pobožnost: z nj o more človek tako zelo postati umetnost , površina, igra barv, dobrota, da ob pogledu nanj ne trpimo več. 63

60 Ljubiti človeka zavoljo boga je bil do zdaj najimenitnejši in najbolj odmaknjen občutek, kar so jih dosegli ljudj e . Da je ljubezen do človeka, če ni posve­ čujočega skrivnega namena, samo še ena od neumnosti in živalskosti , da mora nagnjenje za človekoljubj e najprej od kakšnega višjega nagnj enj a dobiti mero , prefinj enost, zrno soli in prašek ambre: - naj j e bil ne vem kdo , kdor j e prvi to občutil in »doživel« , naj se mu j e j ezik še tako zapletal , ko je poskušal izreči tako nežnost, naj nam ostane za vse čase svet in vreden oboževanj a kot človek , ki je do zdaj priletel najvišj e in najlepše zablodil ! -

61 Filozof, kakor ga razumemo mi, svobodni duhovi - kot človek z najobsežnejšo odgovornostjo , ki ima vest za celotni razvoj človeka: ta filozof si bo religij e vzel za vzrejno in vzgojno delo , kakor si vzame tudi vsako­ kratne politične in gospodarske razmere. lzbirajoči, vzgaj ajoči , se pravi, zmeraj ravno tako uničujoči kakor ustvarj ajoči in oblikujoči vpliv, ki ga je mogoče doseči ob pomoči religij , je pač glede na vrsto ljudi , postavlj e­ nih pod njegov vpliv in varstvo , mnogoter in različen. Za močne, neodvisne, pripravljene in določene za ukazovanj e , v katerih se utelesi razum in umetnost kakšne vladajoče rase, je religij a samo pripomoček več za premagovanj e odporov, za možnost vladanja: kot vez, ki povezuje vladarje in podložnike in vest le-teh, njihovo skrito in zadnjo kamrico , ki bi se rada izmaknila poslušnosti, izdaj a in prepušča prvim ; in če se posame­ zne narave tako uglednega rodu z visoko duhovnostjo nagiblj ejo k bolj odmaknjenemu in kontemplativnemu življenju in si izgovorij o samo najfinejšo vrsto vladanj a (nad izbranimi učenci ali redovnimi brati) , potem j e mogoče religij o samo uporabiti kot pripomoček, d a si človek priskrbi mir pred truščem in napori bolj grobega 64

vladanj a in čistost pred nujno umazanijo vsega politi­ kantstva. Tako so jo razumeli na primer bramani ; z versko organizacijo so si dali oblast , da ljudstvu imenu­ jejo kralj e , medtem ko sami ostaj ajo stran in zunaj in se čutij o kot ljudj e z višjimi in nadkraljevskimi naloga­ mi. Pri tem daj e religij a spodbudo in priložnost priprav­ ljati počasi se vzpenj aj očim močnej šim razredom in stanovom namreč, pri katerih po srečnih zakonskih navadah ves čas raste moč in sla volj e , volje do samoobvladanj a: - njim daj e religij a zadosti spodbud in skušnjav za na pot k višji duhovnosti in da preizkušajo občutke velikega samopremagovanj a, molka in samote : - asketstvo in puritanstvo sta skoraj nepogrešljiva vzgoj­ na in požlahtnjevalna pripomočka, če hoče kakšna rasa zagospodariti nad svojim poreklom iz sodrge in se prikopati navzgor do prihodnj ega vladanj a. Navadnim lj udem, najštevilnej šim, ki so tu za služenje in za vsesplošno korist in smejo obstajati samo toliko, pa religija navsezadnje daj e neprecenljivo zadovolj nost s položaj em in stanj em, mnogoteri mir srca , poplemenite­ nj e poslušnosti , srečo in trpljenje bolj s sebi enakimi in nekaj poveličanj a in polepšanj a, nekaj opravičenj a vse­ ga vsakdanj ika , vse nizkosti , vse polživalske revščine duše . Religij a in religiozna pomenljivost življ enj a meče­ ta sončni sij na take zmeraj trpinčene ljudi in jim napravlj ata znosen še pogled nase , delujeta, kakor po navadi deluj e epikurejska filozofij a na trpeče višje stopnj e , poživlj a, prefinj a, trpljenje nekako izkorišča, navsezadnje celo posveča in opravičuj e . Mogoče je na krščanstvu in budizmu največjega spoštovanj a vredna umetnost, da celo naj nižj e priučita, da se znajo s pobožnostj o postaviti na navidezno višji red stvari in s tem v zadovoljnost - z dej anskim redom , v katerem moraj o zadosti trdo živeti - in ravno ta trdota j e potrebna! - d a ostanej o sami sebi zvesti .

5

Izbrano delo

65

62 Nazadnje moramo seveda pokazati tudi slabo na­ sprotno stran takih ver in osvetliti njihovo neznansko nevarnost: - zmeraj je treba drago in grozno plačati, če religij e niso kot vzrejni in vzgojni pripomoček v roki filozofa, temveč gospodarijo same po sebi in suvereno, če hočejo biti same zadnji cilji iri ne pripomočki zraven drugih pripomočkov. Tudi pri človeku kakor pri vsaki drugi živalski vrsti je presežek spodletelih, bolnih , izrojenih, bolehnih , nujno trpečih; posrečeni primerki so tudi pri ljudeh zmeraj izjema in še celo glede na to , da je človek še neustaljena žival, redka izjema. Ampak še slabše : kolikor više je oblikovan tip kakšnega člove­ ka, ki je v njem izoblikovan , toliko bolj se stopnjuje tudi neverjetnost, da se posreči: naključnost , zakon nesmisla v celotni ekonomij i človeštva se kaže najstra­ hotneje v razdiralnem delovanju na višjega človeka, čigar življenjski pogoji so fini , mnogoteri in težko izračunljivi . Kako pa se obe omenjeni največj i religiji obnašata nasproti presežku ponesrečenih primerkov? Poskušata ohraniti, obdržati pri življenj u , kar je količ­ kaj mogoče obdržati , j a , načelno se postavljata na njihovo stran, kot religiji za trpeče, daj eta prav vsem tistim, ki trpijo za življ enj em kakor za boleznij o , in bi radi dosegli, da bi vsak drugačen občutek življenja obveljal za napačen in nemogoč. Naj je ta prizanesljiva in ohranjujoča skrb v še tako velikih časteh, ker je bila poleg vsega drugega namenjena in je namenjena tudi najvišj emu, do zdaj skoraj zmeraj tudi najbolj trpečemu tipu človeka: pri celotnem obračunu sodijo dosedanj e , namreč suverene religije med poglavitne vzroke, k i so tip »človeka« zadrževale na nižji stopnj i - ohranjale so preveč od tega, kar naj bi propadlo. Njim se moramo zahvaliti za neprecenljivo ; in kdo j e zadosti bogat s hvaležnostj o, da ne bi obubožal pred vsem tem , kar so na primer »duhovni ljudj e« krščanstva do zdaj storili za Evropo ! ln vendar, ko so trpečim dajale tolažbo, 66

zatiranim in obupavajočim pogum , nesamostojnim pali­ co in oporo , notranj e razkroj ene in podivj ane pa vabile stran od družbe v samostane in duševna zavetišča: kaj so morale poleg tega še napraviti ,, da so lahko z mirno vestjo tako načelno delale pri ohranj anju vsega bolnega in trpečega, se pravi , da so stvarno in v resnici delale za poslabšanje evropske rase? Vse vrednotenje postaviti na glavo - to so morale storiti ! In zdrobiti močne, načeti velike upe , osumiti srečo v lepoti , vse samostoj no , moško , osvaj alno , oblastiželj no , vse nagone , ki so lastni najvišji in najbolj posrečeni vrsti »človek« , zlomiti v negotovost , stisko vesti , samorazkraj anj e , j a , vso ljube­ zen do zemeljskega in do vladanj a nad zemljo sprevreči v sovraštvo do zemlje in zemeljskega - to si j e cerkev postavila za nalogo in si je morala postaviti , dokler se niso nazadnj e za nj eno vrednotenj e zlila skupaj »razsve­ tovlj anjenj e« , »razčutenj e« in »višji človek« v en sam občutek. Recimo , da bi se moglo s porogljivim in neprizadetim očesom kakšnega epikurejskega boga pre­ gledati čudno boleča in obenem robata in fino komedijo evropskega krščanstva, mislim , da bi se sploh ne mogli več do konca načuditi in nasmej ati : kaj ni videti, kakor da je ena volj a vladala Evropi skoz osemnajst stoletij , da j'e iz človeka napravila tenkočuten izrodek? Kdor pa bi se z obrnjenimi potrebami, nič več epikurej ­ skimi , temveč s kaj vem kakšnim božjim kladivom v roki približal temu skoraj samovoljnemu popačenju in osiromašenju človeka, kakršen je krščanski Evropejec (na primer Pascal) , kaj ne bi moral s togoto , sočutj em, z grozo zakričati: »0, vi tepci, vi domišlj avi , klavrni tepci , kaj ste napravili ! Je bilo to delo za vaše roke ! Kako ste mi sesekali in skvarili najlepši kamen! Kaj ste si vendar dovolili !« - Hotel sem reči: krščanstvo je bilo do zdaj najusodnej ša oblika samopovzdige. Ljudj e , ki niso zadosti visoki in trdi, da bi smeli kot umetniki oblikovati človeka; ljudj e , ki niso zadosti močni in daljnovidni, da bi z vzvišenim samopremagovanj em dovolili vladati prvemu temeljnemu zakonu tisočkratne67

ga ponesrečenja in propadanj a; ljudj e , ki niso zadosti odlični, da bi videli brezdanje različno stopnjasto raz­ vrstitev ;in prepade stopenj med človekom in človekom : taki ljudj e s svojim »enak pred bogom« so do zdaj gospodarili nad usodo Evrope, dokler ni bila nazadnj e vzrejena pomanj šana, skoraj smešna vrsta, čredna žival, nekaj dobrodušnega, bolehnega in povprečnega, dana­ šnji Evropejec . . .

'--

68

ČETRTO POOLAVJE

Izreki in medigre

63 Kdor j e do dna učitelj , jemlje vse stvari resno samo glede na svoje učence - še sebe . 64 »Spoznanje zaradi spoznanja« - to j e zadnj a zanka, ki jo nastavlj a morala: s tem se še enkrat do kraja zapletemo vanj o . 65 Čar spoznanja bi bil majhen, če bi ne bilo treba na poti k njemu premagati toliko sramu. 65a Človek je najbolj nepošten nasproti svojemu bogu: ta ne sme grešiti! 66 Nagnj enj e , da se pusti ponižati, okrasti, nalagati in izkoristiti , bi utegnilo biti božji sram med ljudmi . 67 Ljubezen do enega j e barbarstvo: gre namreč na škodo vseh drugih. Tudi ljubezen do boga. 69

68 »To sem storil,« mi govori spomin . Tega nisem mogel storiti - mi pravi ponos in ostaj a neizprosen. Nazadnje - odneha spomin . 69 Človek slabo opazuj e življ enje , če ne vidi tudi roke, ki prizanesljivo - ubij a. 70 Če ima človek značaj , ima tudi svoj tipični doživ­ ljaj , ki se venomer ponavlj a. 71 Modrijan kot astronom . - Dokler zvezde še čutiš kot nekaj »nad seboj « , ti še manjka pogled spoznavajo­ čega. 72 Ne moč, temveč trajanje visokega občutka napravi visokega človeka. 73 Kdor doseže svoj ideal, ga ravno s tem tudi preseže. 73a Marsikateri pav prikriva svoj rep pred očmi vseh in pravi temu ponos. 74 Genialen človek je neznosen, če nima za povrh vsaj še dveh stvari: hvaležnosti in čistosti. 70

75 Stopnj a in vrsta človekove spolnosti sega noter do zadnj ega vrha njego�ega duha. 76 V mirnih okoliščinah bojevit človek napade samega sebe. 77 Človek hoče s svojimi načeli tiranizirati ali opravi­ čevati ali spoštovati ali oštevati ali skrivati svoje navade : - dva človeka z enakimi načeli hočeta s tem najbrž še kaj popolnoma različnega. 78 Kdor se sam zaničuj e , se pri tem vendar spoštuje še kot zaničevalec. 79 Duša, ki ve , da j e ljubljena, pa sama ne ljubi, izdaja svojo usedlino : - na površje prihaj a njeno dno . 80 Stvar, ki se poj asni , nam ne gre več do živega. Kaj j e mislil tisti bog , ki je svetoval : »Spoznaj samega sebe ! « Se je mogoče to reklo : »Nehaj se ukvarjati sam s seboj ! Postani obj ektiven !« - In Sokrat? - In »Znan­ stveni človek«? -:81 Grozno j e umreti v morju od žej e . Kaj morate svojo resnico res tako osoliti, da niti - žeje ne pogasi več? 71

82 »Sočutje z vsemi« - bi bilo trdota in trinoštvo s

teboj, gospod sosed !« -

83

Nagon. - Če hiša gori, pozabiš celo na kosilo. -

Ja: ampak na pepelu potem pristoriš. 84

Ženska se uči sovražiti v skladu s tem, kakor pozablj a omamlj ati . 85 Isti afekti so pri moškem in ženski v tempu vendarle različni: zato se moški in ženska kar naprej ne razumeta. 86 Ženske same imajo v ozadju vse osebne nečimrno­ sti zmeraj še neosebno zaničevanj e - »Ženske« . 87

Vezano srce, svoboden duh. Če trdo zvežeš srce in imaš uj eto , lahko daš svoj emu duhu veliko svobode: to sem enkrat že rekel. Ampak meni nihče ne verj ame , če , recimo , tega že sam ne ve . . . -

88 Zelo pametnim osebam ne zaupamo več, če pridejo v zadrego. 89 Strahotni doživlj aji te nagnejo k ugibanju , ali ni tisti, ki j ih doživlj a, nekaj strahotnega. 72

90 Težki, težkodušni ljudj e ravno s tem, kar druge napravi težke , s sovraštvom in ljubeznij o , postanejo lažji in začasno pridejo na svoj e površj e . 91 Tako mrzel, tako leden, d a s i o b njem sežgeš prste ! Vsaka roka, ki ga prime , se ustraši ! - In ravno zato ga imajo nekateri za žarečega. 92 Kdo ni že kdaj za svoj dobri glas - žrtvoval samega sebe? 93 V priljudnosti ni nič sovraštva do ljudi , pa ravno zato preveč zaničevanj a ljudi . 94 Zrelost moškega: to se pravi znova najti resnobo v igri, ki si jo imel kot otrok. 95 Sramovati se svoj e nemoralnosti : to je stopnj a na stopnicah , na katerih koncu se človek sramuje tudi svoje moralnosti. 96 Človek naj se loči od življ enj a , kakor se je Odisej od Nausikae - bolj blagoslavljaj oč kakor zaljublj en. 97 Kako? Velik mož? Zmeraj vidim samo igralca svojega ideala. 73

98 Če človek uri svojo vest, nas polj ubi, obenem ko nas ugrizne . 99 Razočarani govori. - »Poslušal sem odmev, pa sem slišal samo hvalo -« 100 Pred samim seboj se vsi predstavljamo preprostej ­ še , kakor smo : tako si odpočivamo od svojega sočlo­ veka. 101 Danes bi se rad ta , ki spoznava, zlahkoma počutil kakor bog, ki postaj a žival . 102 Če odkriješ uslišana ljubezen , naj bi pravzaprav pomenilo ljubečega strezniti o ljubljenem bitj u . »Kako? To j e zadosti skromno , da ljubi celo tebe? Ali zadosti neumno? Ali - ali -« 103 Nevarnost v sreči. - »Za zdaj mi gre vse po sreči , tako da imam poslej rad vsako usodo : koga mika, da bi postal moj a usoda?« 104 Današnjih kristj anov ne ovira njihova ljubezen do bližnj ega, temveč nemoč njihove ljubezni do bližnj ega, da - nas ne sežigaj o . 105 Svobodnemu duhu, »pobožnjaku spoznanj a« - pia fraus še bolj žali okus (njegovo pobožnost) kakor impia 74

fraus. Od tod njegovo globoko nerazumevanje cerkve ,

nerazumevanj e , ki pripada tipu »svobodni duh« - kot

njegova nesvoboda.

106 Z glasbo se uživajo strasti same . 107 Brž ko skleneš zapreti ušesa tudi za naj boljši nasprotni razlog: je to znamenje močnega značaj a. Pa tudi priložnostna volja do neumnosti. 108 Ni nobenih moralnih pojavov, so samo moralne razlage poj avov. 109 Hudodelec zelo pogosto ni kos svojemu dej anju: pomanjšuj e in obrekuje ga. 1 10 Hudodelčevi odvetniki so redko zadosti spretni , da morejo lepo grozota dej anj a obrniti v prid storilca. 111 Našo nečimrnost j e ravno takrat najteže raniti , ko je ranjen naš ponos. 1 12 Kdor se čuti določenega za gledanje in ne za verovanje , temu se zdijo vsi verniki preveč hrupni in vsilj ivi: otepa se jih. 75

1

\

113 »Želiš, naj b i s e zavzel zate? Potem s e m u kaži v zadregi -« 1 14 Neznansko pričakovanj e glede spolne ljubezni in sramežljivost pri tem pričakovanj u ženskam že vnaprej pokvarita vse možnosti . 1 15 Kjer ne soigrata ljubezen ali sovraštvo , je igra ženske povprečna. 1 16 Velika obdobj a našega življenja so tam , kj er se opogumimo in svoje zlo prekrstimo v svoj e naj boljše. 1 17 Volj a, da bi premagali en afekt, je navsezadnj e pač samo volj a drugega ali več drugih afektov. 1 18 Poznamo nedolžno občudovanj e: ima ga, komur še ni prišlo na misel , da bi bil lahko tudi sam kdaj občudovan. 1 19 Umazanij a se nam lahko tako zelo gnusi , da se težko očistimo - »opravičimo« . 120 Čutnost pogosto prehiti rast ljubezni , tako da korenina ostane slabotna in jo je zlahkoma izruvati . 76

121 Lepo , da se je bog učil grško, ko j e hotel postati pisatelj - in da se ni bolje naučil. 122 Veseliti se pohvale je pri marsikom samo srčna vljudnost - in ravno nasprotje duhovne nečimrnosti. 123 Tudi priležništvo se je spridilo : - z zakonom . 124 Kdor še na grmadi vriska, ne triumfira nad boleči­ no , temveč nad tem , da ne čuti bolečine , kj er jo j e pričakoval. Prispodoba. 125 Če moramo o kom spremeniti mnenje , mu trdo zaračunamo neugodj e , ki nam ga s tem povzroči . 126 Ljudstvo je naravni ovinek, da bi prišli do šestih, sedmih velikih ljudi. - Ja: in da se potem tudi tem izognemo . 127 Vse prave ženske je znanosti sram . Pri tem jim j e pri duši, kakor bi j im hoteli s tem pogledati pod kožo - še slabše ! pod obleko in lišp . 128 Kolikor abstraktnej ša je resnica, ki jo želiš učiti, toliko bolj moraš zapeljevati k nji tudi čute. 77

129 Hudič ima najširše možnosti za boga, zato se drži tako daleč od njega: - namreč hudič kot najstarejši prijatelj spoznanj a. 130 Kaj kdo je, se začne izdaj ati, ko popusti njegova nadarj enost - ko neha kazati, kaj zmore. Tudi nadarje­ nost j e lišp ; lišp je tudi skrivališče . 131 Spola se motita drug o drugem: zato spoštuj eta in ljubita pravzaprav le sebe (ali svoj ideal, da se ugodnej e izrazim) . Tako moški želi žensko mirno - ampak ravno ženska je v bistvu nemirna, kakor mačka, pa naj se j e š e tako imenitna izurila z a videz mirnosti . 132 Najbolj smo kaznovani za svoje vrline. 133 Kd6r ne zna najti poti k svojemu idealu, živi lahkomiselneje in predrzneje kakor človek brez ideala. 134 Vsa verj etnost , vsa mirna vest, ves videz resnice izvira šele od čutov. 135 Farizej stvo ni popačenost dobrega človeka: dobr­ šen del tega je kvečjemu pogoj vse dobrosti . 78

136 Eden išče porodničarj a za svoje misli , drug človeka, kateremu bi sam lahko kaj pomagal: tako nastane dober pogovor. 137 Pri občevanju z učenjaki in umetniki se človek hitro kaj uračuna v obrnjeni smeri: za znamenitim učenjakom kar pogosto najdeš povprečneža in za pov­ prečnim umetnikom celo pogosto - zelo znamenitega človeka. 138 Tudi budni ravnamo kakor v sanj ah: najprej si iznajdemo in izpesnimo človeka, s katerim občujemo ­ in ga takoj pozabimo. 139 V maščevanj u in v ljubezni j e ženska bolj barbarska kakor moški . 140

Nasvet kot uganka. - »Če naj okovi zares drže najprej preskusi na njih zobe . « 141 Zaradi spodnjega dela telesa se človek nima tako lahko za boga. 142 Najsramežljivejši izrek, kar sem jih slišal: »Dans le veritable amour c'est /'ame, qui enveloppe le corps. « 143 O tem, kar naj bolj e delamo , bi si želela naša nečimrnost, naj bi veljalo za tisto , kar bi bilo za nas najtežj e . K nastanku marsikatere morale. 79

144 če ima ženska učena nag_njenj a, j e po navadi kaj narobe z njeno spolnostj o . Z e j alovost s e nagiba k nekakšni moškosti okusa: moški je namreč, če dovolite , »jalova žival« . 145 če moškega in žensko primerj amo v celoti , bi se smelo reči : ženska bi ne imela daru za lišp , če bi ne imela nagona za drugo vlogo . 146 Kdor se boj uj e s pošastmi , naj pazi , da ne postane pri tem sam pošast . In če dolgo gledaš v brezno , tudi brezno pogleda vate. 147 Iz starih florentinskih novel in sploh - iz življenj a:

buona femmina e mala femmina vuol bastone. Sacchetti, novela 86.

148 Bližnj ega zapeljati k dobremu mnenju in potem zvesto verj eti v to mnenj e bližnj ega: kdo bi se mogel v tej umetniji meriti z ženskami? 149 Kar občutimo v kakšnem času kot slabo , je po navadi času neprimeren ostanek tistega , kar j e bilo prej občutena kot dobro - atavizem starejšega ideala. 150 Okoli j unaka postane vse tragedij a, okoli polboga vse satirska igra ; in okoli boga je vse - kaj neki? mogoče »svet«? 80

151 Imeti talent ni zadosti: moraš imeti tudi dovolj enj e za to - kaj ne? dragi moji? 152 »Kj er raste drevo spoznanj a, je povsod raj « : tako govorijo najstarejše in naj mlajše kače . 153 Kar j e storj eno iz ljubezni , se zgodi vselej onstran dobrega in zlega . 154 Ugovor, skok v stran , veselo nezaupanj e , posmeh­ ljivost so znamenj a zdravj a: vse brezpogojno sodi v patologij o . 155 Čut za tragičnost raste in peša s čutnostj o . 156 Blaznost j e pri posamezniku nekaj redkega - pri skupinah, strankah, ljudstvih, časih pa pravilo. 157 Misel na samomor je močno tolažilo : z njim dobro prebiješ marsikakšno hudo noč. 158 Najmočnejšemu nagonu , trinoštvu v nas , se ne podrej a samo naša pamet , temveč tudi naša vest. 6

Izbrano delo

81

159

Treba j e povrniti dobro in slabo : ampak zakaj ravno na osebi, ki nam je storila dobro ali slabo? 160 Svojega spoznanj a ne ljubimo več zadosti , brž ko ga sporočimo . 161 Pesniki so brez sramu glede svojih doživetij : izko­ riščajo jih. 162 »Naš bližnji ni naš sosed , temveč njegov sosed« tako misli vsako ljudstvo . 163 Ljubezen spravi na dan visoke in skrite lastnosti ljubečega - njegove redke , izjemne stvari: toliko lahko vara glede tistega, kar je v njem pravilo . 164 Jezus j e rekel svojim Judom : »Zakon je bil za hlapce - ljubite boga , kakor ga j az ljubim kot njegov sin ! Kaj nam , božjim sinovom , mar morala !« 165

Glede vsake stranke. - Pastir zmeraj potrebuj e tudi ovna vodnika - ali pa mora biti včasih tudi sam oven. 166 Lažemo pač z usti ; ampak z ustnicami , ki jih pri tem krivimo , povemo vendarle tudi resnico . 82

167 Pri trdem človeku je pristnost stvar sramu - in nekaj dragocenega. 168 Krščanstvo je dalo Erosu piti strup: - pri tem sicer ni umrl , vendar se je izpridil v greh . 169 Veliko govoriti o sebi utegne biti tudi eden od načinov skrivanj a. 170 V pohvali je več vsiljivosti kakor v graj i . 171 Sočutje spravlj a človeka spoznanj a skoraj v smeh , kakor nežne roke pri kiklopu.

·

172 Iz ljubezni do bližnjega človek obj ame včasih kogar si že bodi (ker ne moremo vseh obj eti) : ampak ravno tega ne smemo izdati komur koli . . . 173 Ne sovražimo , dokler še zaničuj emo , temveč šele , kadar koga enako ali bolj cenimo. 174 Vi koristolovci , tudi vi ljubite vse koristno samo kot vozilo svojih nagnjenj - se tudi vam zdi drdranje njegovih koles neznosno? 6*

83

175 Navsezadnj e , človek ljubi svoje poželenje in ne poželeno . 176 Nečimrnost drugih nam žali okus samo takrat, če nam žali nečimrnost . 177 O tem , kaj je »resnicolj ubnost« , mogoče ni bil še nihče zadosti resnicoljuben . 178 Pametnim ljudem ne verjamemo njihovih norosti : kakšna izguba človeških pravic! 179 Posledice naših dejanj nas držij o za ušesa in jim j e presneto malo mar, d a smo s e medtem ž e »pobolj šali«. 180 V laži je nedolžnost, ki je znamenj e dobre vere v stvar. 181 Nečloveško j e blagoslavljati tam , kjer te prekli­ nj aj o . 182 Zaupljivost premočnega te spravlja v slepo j ezo , ker mu je ne smeš vračati . 183 »Presunilo me ni to , da si me nalagal, temveč da ti nič več ne verj amem . « 84

184 Poznamo prešernost dobrote , ki je kakor hudobij a. 185 »Ni mi všeč. « - Zakaj ne? - »Nisem mu kos . « - Je že kdaj kdo takole odgovoril? ·

85

PETO POGLAVJE

K naravoslovju morale

186 Moralni občutek je zdaj v Evropi ravno tako tenek, pozen, mnogoter, razdražlj iv, prefinj en, kakor j e temu pripadajoča »znanost morale« še mlada , začetniška, okorna in nerodna: - privlačno nasprotj e , ki se včasih pokaže in utelesi v osebi kakšnega moralista. Že izraz »znanost morale« je glede na to, kar je s tem označeno , veliko predomišljav in proti dobremu okusu : to pa j e p o navadi zmeraj predokus z a skromnejše izraze . Z vso strogostj o bi si morali priznati , kaj je tu še za dolgo potrebno, kaj pa ima samo začasno pravico: namreč zbiranje gradiva, pojmovno zajetj e in ureditev neznan­ skega kraljestva nežnih vrednostnih občutkov in vred­ nostnih razlik, ki živij o , rastej o , se množij o in propada­ jo - in mogoče poskusi , kako napraviti nazorne ponav­ lj ajoče se in pogostnejše oblike žive kristalizacij e - kot pripravo za nauk o tipih morale . Seveda: do zdaj nismo bili tako ponižni. Filozofi so vsi od kraj a s togo resno­ stj o , ki te spravlj a v smeh , zahtevali od sebe nekaj zelo veliko višj ega, zahtevnej šega , slovesnej šega, brž ko so se polotili morale kot znanosti : hoteli so utemeljitev morale - in vsak filozof j e do zdaj verjel, da j o j e utemelj il ; o morali sami p a j e velj alo , d a j e »dana« . Kako daleč od njihovega štorastega ponosa pa je na videz neopazna in v prahu in plesni puščena naloga opisa, pa čeprav bi mogle biti zanjo komaj zadosti fine najfinej še roke in čuti ! Ravno zato , ker so filozofi morale le v grobem , v samovolj nem izvlečku ali kot 86

naključno skrajšavo poznali moralna facta, nemara kot moralnost svojega okolj a, stanu , cerkve , duha časa, podnebj a in pokraj ine - ravno zato , ker so bili glede na ljudstva, čase , preteklosti slabo poučeni in sami nič kaj vedoželj ni , pravih problemov morale sploh niso dobili pred oči : - kot taki pa se pokažejo vsi šele ob primerjavi številnih moral . V vsej dosedanji »znanosti morale« je manjkal, pa naj je še tako čudno slišati , sam problem morale : manjkal je sum , da gre tu za nekaj problematičnega. Tisto , čemur so filozofi rekli »uteme­ ljitev morale« in zahtevali od sebe , je bila , pogledano v pravi luči , samo učena oblika dobre vere v vladajočo moralo , nov pripomoček njenega izraza, torej dejansko stanje samo v določeni moralnosti, j a , še celo , prav nazadnj e , neka vrsta taj itve, da bi moralo smeli pojmo­ vati kot vprašanj e : - in prav gotovo nasprotj e preizku­ šnj e , razčlenitve , podvomitve , vivisekcije ravno te vere. Prisluhnimo na primer, s kakšno skoraj častitljivo nedolž­ nostj o še Schopenhauer postavlj a svojo nalogo , in napravimo sklepe glede znanstvenosti »znanosti« , kate­ re zadnji mojstri govorijo še kakor otroci in stare babnice: - »Načelo ,« pravi (stran 136 Temeljnih proble­ mov morale) , »princip , glede vsebine katerega se stri­ nj aj o pravzaprav vsi etiki ; neminem laede, immo omnes, quantum potes, juva � to je pravzaprav tisti stavek , ki si ga prizadevaj o utemeljiti vsi etiki . . . pravi temelj etike , kakor ga že tisočletj a iščejo kakor kamen mo­ drih . « - Težava, kako utemeljiti navedeni stavek, je že mogoče res velika - kakor je znano , se to tudi Schopen­ hauerj u ni posrečilo -; in kdor je kdaj temeljito občutil, kako neokusno zlagan in sentimentalen je ta stavek, v svetu, katerega bistvo je volj a po moči - tega naj spomnimo na to, da j e Schopenhauer, pa čeprav je bil pesimist, pravzaprav piskal na flavto . . . Vsak dan , po jedi : preberi glede tega njegovega življ enjepisca. In mimogrede vprašana : pesimist, zanikovalec boga in sveta, ki se ustavlja pred moralo - ki morali reče ja in piska na piščal, morali laede neminem: kako? je to sploh - pesimist? 87

187 Ne glede mi vrednost trditev, kakor je »V nas j e neki kategorični imperativ« , š e zmeraj lahko vprašamo: Kaj pove taka trditev o tistem, ki j o izgovori? Imamo morale , ki naj opravičij o svoj ega ustanovitelj a pred drugimi ; druge morale naj ga pomirijo in napravijo zadovolj nega s seboj ; z drugimi se je pripravlj en sam pribiti na križ in se poniževati ; z drugimi se hoče maščevati , z drugimi se skriti, z drugimi se poveličevati in se postaviti ven , v višino in dalj avo ; ta morala služi svojemu ustanovitelj u, da bi pozabil, druga, da bi pozabil nase ali na kaj o sebi ; marsikateri moralist bi rad uvelj avlj al na človeštvu svoj o moč in ustvarj alno muhavost ; marsikateri drug, mogoče tudi ravno Kant, s svojo moralo namiguj e : »Na meni j e vredno pozorno­ sti , da morem poslušati - in pri vas naj ne bo nič drugače kakor pri meni ! « - skratka, morale so tudi samo

znamenjski jezik afektov.

188 Vsaka morala j e , v nasprotj u z laisser aller, kos tiranij e nad »naravo«, tudi nad »pametjo«: vendar to še ni ugovor proti nj i, saj bi bilo treba že spet s kakšno drugo moralo dekretirati , da so vsakršne tiranij e in brezumnosti nedovolj ene . Bistveno in neprecenljivo na vsaki morali j e , da je dolgotrajno nasilj e : da bomo mogli razumeti stoicizem ali Port-Royal ali puritan­ stvo , se , recimo, spomnimo nasilj a, s katerim je do zdaj vsak j ezik dobil moč in svobodo - metričnega nasilj a, tiranij e rime in ritma. Koliko stiske so si pri vsakem ljudstvu napravili pesniki in govorniki ! - da tudi ne­ katerih današnjih prozaikov ne izvzamem, ki imaj o v ušesu neizprosno vest - »Zaradi nekakšne norosti« , kakor pravij o utilitarni tepci , ki mislij o , da so s tem povedali kaj pametnega - »iz podrejenosti zakonom samovolj e«, kakor pravij o anarhisti, ki si domišlj ajo , da s o s tem »svobodni« , celo svobodomiselni . Čudno 88

stvarno stanje je pa , da se je vse , kar je ali je bilo na zemlji svobodnega, finega, drznega, plesnega in mojstr­ sko zaneslj ivega, naj bo že v samem mišljenju ali v vladanju ali v govorjenj u ali prepričevanj u, tako v umetnostih kakor v nravnostih, razvilo šele zaradi »tira­ nije takihle samovoljnih zakonov« ; in z vso resnobo, verj etnost ni maj hna, da je ravno to »narava« in »naravno« - in ne tisti laisser al/er! Vsak umetnik ve , kako daleč od občutka dopuščanj a je njegovo »najna­ ravnejše« stanje , svobodno urejanj e , postavlj anj e , raz­ polaganj e , oblikovanj e v trenutkih »navdiha« - in kako strogo in tenko je ravno tam poslušen tisočerim zako­ nom , ki se ravno zaradi svoje trdote in določnosti izmikajo vsakršnemu formuliranj u s poj mi (tudi v naj­ trdnejšem poj mu j e , v primerjavi rečeno , nekaj plava­ jočega, mnogoterega, večpomenskega) . Bistveno pa j e , naj š e enkrat ponovim, » V nebesih i n n a zemlji« , kakor je videti, da je treba dolgo in v eni smeri poslušati: pri tem prihaj a in je trajno prihaj alo vselej kaj takega na dan, zaradi česar se splača živeti na zemlji , na primer vrlina, umetnost, glasba, ples , pamet, duhovnost - kaj poveličuj očega, prefinj enega, norega in božanskega. Dolga nesvoboda duha, nezaupljivo nasilje v sporočil­ nosti misli , disciplina, ki si jo naloži mislec, da bo mislil v okvirih kakšne cerkvene in dvorne naravnanosti ali pod aristotelovskimi predpostavkami , dolgotraj na du­ hovna volj a, vse , kar se dogaj a, pojasnjeval po krščan­ ski shemi in še v vsakem naklj učju znova odkril in opravičil krščanskega boga - vse to nasilno , samovolj no , trdo , grozljivo , protirazumno se je pokazalo kot pripo­ moček, s katerim je bila evropskemu duhu privzgoj ena moč, brezobzirna radovednost in fina gibljivost: priznaj ­ mo , da je moralo biti pri tem zatrte , zadušene in uničene ravno tako nenadomestljivo veliko moči in duha (zakaj tu kakor povsod se kaže »narava« , kakršna j e , v vsej svoji zapravljivi in ravnodušni velikopotezno­ sti , ki nas uj ezi , čeprav je odlična) . Da so evropski misleci tisočletj a samo mislili, da bi kaj dokazali - danes 89

pa se nam , obrnjeno , zdi sumljiv vsak mislec, ki »hoče kaj dokazati« - da jim je bilo zmeraj popolnoma .trdno pred očmi , kaj naj pride kot rezultat njihovega najstro­ žjega premišljevanj a, nekako tako kakor prejšnj e čase pri azijski astrologiji ali kakor še danes pri nedolžnih krščanskomoralnih razlagah najbližjih osebnih dogod­ kov »V božj o čast« in v »dušni blagor« : - to tiranstvo , ta samovolj a, ta stroga in veličastna neumnost je vzgo­ jila duha; suženjstvo j e , kakor je videti, v grobem in finej šem pomenu nepogrešljiv pripomoček tudi za du­ hovno disciplino in vzgoj o . Na vsako moralo je treba gledati od te strani: »narava« v nji uči sovražiti laisser alter, preveliko svobodo in sadi potrebo po omej enih horizontih , po bližnj ih nalogah - ki uči zoženje perspek­ tive in potemtakem po svoj e neumnost kot pogoj življe­ nj a in rasti . »Poslušaj kogar si že bodi, in dolgo : sicer boš propadel in boš izgubil še zadnje samospoštovanj e« - zdi se mi, da je v tem moralni imperativ narave , ki seveda ni ne »kategoričen« , kakor je od nj ega zahteval stari Kant (od tod tisti »sicer«) in se tudi ne obrača na posameznika (kaj pa ji mar posameznik ! ) , pač pa na ljudstva , rase , obdobj a, stanove , predvsem pa na vso žival »človeka« , na tega človeka. 189 Delavne rase občutijo veliko težavo v tem , kako naj prenašaj o brezdelj e: bila je mojstrovina angleškega nagona, ko so nedeljo tako zelo posvetili in zdolgočasili , da se je pri tem Angležu neopaženo stožilo po drugih dneh in delavnikih: - kot nekakšna pametno iznajdena, pametno vpeljana oblika posta, kakor ga j e bilo obilno opaziti tudi v antičnem svetu (pa čeprav ne ravno glede na delo , kakor velja za južnjaška ljudstva) . Post mora biti vseh mogočih vrst ; in povsod, kj er gospodarijo mogočni goni in navade , morajo zakonodaj alci skrbeti za to , da vstavijo prestopne dneve , ob katerih take gone vklenejo in se spet naučimo stradati . Če pogledamo na 90

to z vrha, se nam pokažejo celi rodovi in obdobj a, kadar nastopaj o obremenjeni s kakšnim moralnim fana­ tizmom, saj imajo tako vstavlj ene prisilne in postne čase, ob katerih so se morali naučiti take gone potlačiti in odvreči, pa se tudi očistiti in izostriti; tudi posamezne filozofske ločine (na primer stoike sredi helenistične kulture in v njihovem zraku , spohotenem in preoblože­ nem z afrodiziačnimi duhovi) si je mogoče tako razlaga­ ti . - S tem smo dobili tudi namig za poj asnitev paradok­ sa, zakaj se je spolni nagon ravno v krščanskem obdobju Evrope in nasploh šele pod pritiskom krščanskega vrednotenja sublimiral vse do ljubezni (amour-passion). 190 . V Platonovi morali je nekaj , kar pravzaprav ne sodi k Platonu , temveč se je pač znašlo v njegovi filozofiji, lahko bi se reklo , kljub Platonu: namreč sokratizem, za katerega je bil pravzaprav preodličen. »Nihče ne mara samemu sebi prizadejati škode , zato se vse ·slabo dogaja neprostovoljno. Slab človek si namreč sam prizadene škodo : tega ne bi storil, če bi vedel, da je slabo slabo . Potemtakem je slab človek samo po pomoti slab ; če mu odvzamemo zmoto , ga nujno napra­ vimo - dobrega . « - Tak način sklepanj a diši po sodrgi, ki pri slabem ravnanj u opaža samo neprijetne posledice in presoj a pravzaprav, da je neumno »slabo ravnati« ; medtem p a »dobro« mirne duše sprejema kot istovetno s »koristnim in prij etnim« . Pri vsakem utilitarizmu morale je treba že vnaprej sklepati o istem viru in se ravnati po svojem nosu : le redko bomo zgrešili . Platon je storil vse , da bi v stavek svojega učitelj a vinterpretiral kaj finega in gosposkega, predvsem same­ ga sebe - on, najdrznejši vseh razlagalcev, ki je vsega Sokrata j emal samo kot popularno snov in ljudsko pesem z ulice , potem pa ga variiral v neskončno in nemogoče: namreč v vseh lastnih maskah in raznovrst91

nostih . V šali rečeno, za povrh pa še homersko: kaj pa je platonovski Sokrat , če ne

pr6sthe Platon opithen te Platon messe te Himaira. 191 Stari teološki problem o »veri« in »vednosti« - ali , jasnej e , o naganu in pameti - torej vprašanj e , ali glede na vrednotenje stvari nagon zasluži več avtoritete kakor umnost, ki bi bolj želela biti cenjena in se ravnati po vzrokih , po »Zakaj ?«, torej po smotrnosti in koristnosti - to je še zmeraj tisti stari moralni problem , kakor se je najprej oglasil v osebi Sokrata in je že zdavnaj pred krščanstvom razcepil duhove . Sokrat sam se je sicer z okusom svoje nadarj enosti - mojstrskega dialektika najprej postavil na stran pameti ; in res , kaj pa je vse življenj e počel drugega, kakor zasmehoval nerodno nezmožnost svojih uglednih Atencev, ki so bili ljudj e nagonov kakor vsi bolj ši ljudje in niso nikoli mogli zadosti povedati o razlogih svoj ega ravnanj a? Nazadnj e pa se je na tihem in skrivaj smej al tudi sam sebi: pri sebi, pred svojo finejšo vestjo in ob samozaslišanju j e odkrival isto težavo in nezmožnost. Zakaj naj b i se torej , si je dopovedoval, zaradi tega trgali od nagonov! Moramo njim , pa tudi umu pomagati do pravic moramo slediti nagonom , pamet pa pregovoriti, naj jim pri tem pomaga z dobrimi razlogi . To je bila pravzaprav zlaganost tega velikega , skrivnostnega ironika ; svojo vest je pripravil do tega, da se je zadovoljila z nekak­ šnim samoprelisičenj em: v moralni presoji je spregledal tisto iracionalno. - Platon , v takih rečeh bolj nedolžen in brez plebejčeve prebrisanosti , si je hotel z uporabo vse moči - največje moči , kar je je mogel do zdaj uporabiti kakšen filozof! - dokazati , da pamet in nagon sama težita .k istemu cilju , k dobremu, k »bogu« ; in po Platonu so vsi teologi in filozofi na isti poti - se pravi, v moralnih rečeh je do zdaj zmagoval nagon ali , kakor mu pravijo kristj ani , »vera« ali , kakor mu pravim jaz, 92

»Čreda« . Človek bi moral izvzeti Descartesa , očeta racionalizma (in potemtakem deda revolucij e) , ki j e priznaval avtoriteto samo razumu: ampak razum j e samo orodj e i n Descartes j e bil površen. 192 Kdor je zasledoval zgodovino kakšne posamezne panoge znanosti, je odkrival v njenem razvoj u rdečo nit za razumevanj e najstarejših in najnavadnejših potekov vsega »vedenja in spoznanj a« : tam kakor tukaj so se najprej razvile prenagljene podmene , izmisleki , dobra neumna volj a po »verovanju« , pomanjkanje nezaupanja in potrpežljivosti - naši čuti se učij o počasi in se nikoli ne naučij o do kraj a biti tenkočutni, zvesti , previdni organi spoznanj a. Našemu očesu se dozdeva udobnej e ob dani priložnosti znova ustvariti že večkrat ustvarj eno podobo kakor pa zadržati v sebi različnost in novost vtisa: za to je treba več moči , več »moralnosti«. Ušesu je mučno in težko slišati kaj novega; tuj o glasbo slabo slišimo . Ko poslušamo drug j ezik, nehote poskušamo slišane glasove sproti oblikovati v besede, ki nam zvenijo bolj domače in znano: tako si je na primer Nemec svoj čas iz slišane besede arcubalista napravil izraz r4rmbrust. Novost trči tudi ob sovražne in naspro­ tujoče čute ; in sploh gospodarijo že pri »najpreprostej ­ ših« potekih čutnosti afekti kakor strah, lj ubezen, sovra­ štvo , z vštetimi trpnimi afekti lenobe . - Kakor bralec danes sploh ne prebere vseh besed (kaj šele zlogov) na posamezni strani - od dvajsetih jih marveč na slepo odbere kakšnih pet in tem petim »ugane« domnevno pripadajoči smisel - .ravno tako si tudi drevesa ne ogledamo natančno in popolnoma glede listov, vej , barve , oblike ; in tako nam je seveda veliko laže približ­ no izfantazirati si drevo. Še celo sredi najnenavadnejših doživlj ajev delamo ravno tako : izmislimo si največji del doživetj a in se komaj pripravimo do tega, da kakšnega dogodka ne gledamo kot »iznajditelj i« . Vse to pomeni : 93

iz temelj ev, že od nekdaj smo navajeni na laganje. Ali da to povemo krepostnej e in bolj hinavsko , skratka prijetnej e: človek je veliko bolj umetnik, kakor se zaveda. V živahnem pogovoru pogosto vidim obraz osebe , s katero govorim, v skladu z mislimi , ki jih govori ali o katerih se mi zdi , da sem jih povzročil pri nj i, tako razločno in natanko pred seboj , da stopnj a razločnosti veliko presega moč moj ega vida: - drobno igro mišic in izraza oči si moram torej sam pripesniti . Bržkone je imela oseba popolnoma drugačen izraz ali pa je bila sploh brez nj ega. -

-

193

Quidquid luce fuit, tenebris agit: pa tudi obrnjena . Kar doživlj amo v sanj ah, vzemimo , da pogosto doživlj a­ mo, sodi nazadnje ravno tako naravno k skupni ekono­ mij i naše duše kakor kaj »dejansko« doživetega: zaradi tega smo bogatejši ali revnej ši, imamo potrebo več ali manj in nazadnje nas navade iz sanj vsaj malo vodij o celo pri j asnem belem dnevu in v najvedrejših trenutkih budnega duha. Recimo , da se komu pogosto sanj a, da leti , in se nazadnj e , ko sanj a, zave svoj e moči in umetelnosti letenja kot svoje posebne pravice , tudi kot svoj e najlastnej še , zavidanj a vredne sreče: kdor misli , da lahko z najtišjimi impulzi uresničuj e vsakršne loke in kote , in pozna občutek nekakšne božanske lahkotno­ sti , nekakšen »kvišku« brez napetosti in sile , nekakšen »navzdol« brez poniževanj a in podcenjevanj a - brez teže! - kako naj človek s . takimi sanjskimi izkušnjami in navadami nazadnj e ne začuti tudi pri budnem dnevu besede »sreča« drugače obarvane in določene ! kako naj ne - zahrepeni drugače po sreči? »Zanos« , kakor ga opisujej o pesniki , se mu mora zdeti v primerjavi z onim »letenjem« že preveč zemelj ski , mišičnat, nasilen, že »pretežak« . 94

194 Različnost ljudi se ne kaže samo v različnosti njihovih seznamov z dobrinami , torej tem , da se jim dozdevajo različne dobrine vredne prizadevanj a , in se tudi glede večje ali manjše vrednosti , glede vrednostne lestvice skupno priznanih dobrin ločij o med seboj : - še bolj se kaže v tem , kaj jim pomeni dobrino imeti resnično v lasti in posesti. Glede ženske na primer pri skromnejših že to , da imajo na volj o telo in spolni užitek, velj a kot zadostno in zadoščujoče znamenje lastnine, posesti ; kdo drug z bolj nezaupljivo in zahtev­ nejšo žej o po lasti , vidi »vprašaj « , samo navideznost takega imetj a in hoče boljše dokaze , predvsem hoče vedeti , ali se ženska nj emu ne samo daj e , temveč mu je pripravlj ena prepustiti tudi vse , kar ima ali kar bi rada imela -: šele tako se mu zazdi »V posesti« . Tretji pa še niti s tem ni na koncu svoj e nezaupljivosti in pohlepnosti ; sprašuje se , ali ž�nska, če je pripravlj ena vse pustiti zanj , n�mara ne počne tega za nekakšen njegov privid: hoče biti najprej temeljito , j a , brezdanje dobro znan, da bi sploh mogel biti ljublj en, zato tvega in se pusti ugibati -. Šele potem čuti , da je ljubljena v celoti v njegovi lasti , ko se nič več ne slepi glede njega, ko ga zaradi njegovega hudičevstva in skrite nenasitnosti ravno tako ljubi kakor zaradi dobrote , potrpežljivosti in duhovitosti . Kdo bi rad imel ljudstvo : in v ta namen mu pridej o prav vse višje umetnij e Cagliostra in Katili­ ne. Spet kdo drug, s finejšo žejo po lasti , si dopoveduj e , »človek ne sme goljufati , kj er hoče imeti« - k o si zamišlj a, da njegova maska ukazuj e srcu ljudstva, j e razdražen i n nestrpen : »torej s e moram dati spoznati in najprej sam sebe poznati ! « Med pomagljivimi in dobro­ delnimi ljudmi je skoraj redno tudi neotesana zvijač­ nost , ki si najprej priredi tistega, kateremu naj bi bilo pomagano: na primer, ali »zasluži« pomoč, hrepeni ravno po njihovi pomoči in se jim bo za vso pomoč izkazal globoko hvaležnega, privrženega, podložnega 95

s temi domišljavami razpolagaj o s potrebnim kakor z lastnino, kakor so sploh dobrodelni in pomagljivi lj udj e iz hrepenenj a po lastnini. Če jim pri pomaganju prekri­ žarno pot ali jih prehitimo , postanej o ljubosumni . Starši nehote napravijo iz otroka nekaj sebi podobnega temu pravij o »vzgoj a« - nobena mati na dnu srca ne dvomi o tem, da si ni z otrokom rodila lastnine , noben oče si ne spodbij a pravice , da ga ne bi smel podrediti svojim poj mom in vrednotenj em. Ja, prej šnje čase se je zdelo očetom primerno , da po svojem preudarku odločajo o življenj u in smrti novorojenca (kakor nekdaj pri Nemcih) . In kakor oče tako gledaj o še danes učitelj , stan , duhovnik, knez v vsakem novem človeku nesporno priložnost za novo lastnino . Iz tega pa sledi . . . 195 Judje - ljudstvo , »rojeno za suženjstvo«, kakor pravi Tacit in ves antični svet , »izvoljeno ljudstvo med ljudstvi«, kakor sami pravij o in verj amej o - Judj e so uresničili čudo sprevrnitve vrednot, zaradi katere j e življenj e n a zemlji z a nekaj tisočletij dobilo nov in nevaren čar: - njihovi preroki so pojme »bogat« , »brez­ božen« , »hudoben« , »nasilen« , »Čuten« spojili v eno in prvi ožigosali besedo »svet« za žaljivko. V tej sprevr­ nitvi vrednot (k temu sodi , da besedo »revež« uporab­ lj ajo kot sopomenko »svetniku« in »prij atelju«) j e pomen j udovskega ljudstva: z njim s e začenj a upor

sužnjev v morali.

196 Zraven sonca j e nešteto temnih teles, ki jih j e treba

ugibati - takih, ki jih ne bomo nikoli videli. To j e , med

nami rečeno , prispodoba; in moralni psiholog bere vse zvezdna pisanj e samo kot j ezik prispodob in znamenj , s katerim je mogoče marsikaj zamolčati. 96

197 Do kraj a napačno razumemo zver žival in zver človeka (na primer Cesarej a Borgio) , nič ne razumemo »narave«, dokler še stikamo za »bolehnostj o« na dnu teh najbolj zdravih med vsemi tropskimi pošastmi in rastlinami ali celo za vrojenim jim »peklom« -: kakor so do zdaj počeli skoraj vsi moralisti . Kaže , da moralisti sovražijo pragozd in trope? In da je treba »tropskega človeka« za vsako ceno diskreditirati , naj bo že kot bolezen in izrodek človeka ali pa kot lastni pekel in samotrpinčenj e? Zakaj neki? V prid »zmernejših pa­ sov«? V prid umerjenih ljudi? »Moralnih«? Povprečnih? - To k poglavj u »Morala kot boj azljivost« . 198 Vse te morale , ki se obračaj o na posamezno osebo , v prid nj eni »sreči«, kakor pravimo - kaj pa so drugega kakor predlogi za ravnanj e v primerjavi s stopnjo nevarnosti, v kakršni posameznik živi sam s seboj ; recepti proti njegovim strastem , dobrim in slabim nag­ njenjem, kolikor je v nj em volje po moči in bi rad igral gospodarj a; majhne in velike modrij e in umetnij e , obložene z zakotnim smradom p o starih domačih zdra­ vilih in babj i modrosti ; vse skupaj v baročni in nespa­ metni obliki - ker se obračajo na »vse« , ker posplošuj e­ j o , kjer to ni dovolj eno - ker vsi skupaj govorijo brezpogoj no , se j emljejo brezpogoj no, vsi skupaj niti z zrncem soli začinjeni , vendar šele potem znosni in včasih tudi zapeljivi , če se naučijo dišati prezačinjeno in nevarno , predvsem »po drugem svetu«: Vse to j e , intelektualno merj eno, malo vredno i n š e dolgo ne »znanost« , kaj šele »modrost« , temveč, še enkrat rečeno in trikrat ponovlj eno , pamet, pamet, pamet, pomešana z neumnostj o , neumnostj o , neumnostjo - pa naj gre že za ravnodušnost in hlad kipa spričo pregrete norosti afektov, ki so jo svetovali in z njo zdravili stoiki ; ali tudi za tisti Spinozov ne več smeh in ne več jok, njegovo 7

Izbrano delo

97

tako naivno zagovarj ano razdej anj e afektov z analizo in vivisekcij o ; ali za umirj anje afektov na neškodljivo srednjo mero , pri kateri jih je mogoče zadovolj evati , torej za aristotelizem morale ; celo za moralo kot užitek afektov v hotenem razredčenju in poduhovljenju· s simboliko umetnosti , mogoče kot glasba ali ljubezen do boga in človeka zaradi boga - zakaj v religiji imaj o strasti spet državlj anske pravice , če vzamemo , da . . . ; nazadnje celo za ustrežljivo in prešerna vdanost afek­ tom , kakor sta jo učila Hafis in Goethe , za tisto drzno popuščanj e vajeti, za duhovno-telesno licentio morum v izj emnem primeru starih, pametnih čukov in pij ancev, kj er že »ni več veliko nevarnosti« . Tudi to k poglavju »Morala kot boj azlj ivost« . 199 Kolikor so bile v vseh časih, dokler so ljudje , tudi človeške črede (spolne združbe , občestva, rodovi, ljud­ stva, države , cerkve) in zmeraj zelo veliko poslušnih v sorazmerju z majhnim številom ukazujočih - če torej vzamemo, da je bila poslušnost do zdaj naj bolj e in najdlj e urjena in vzgaj ana, bi smeli upravičeno sklepati, da je zdaj že povprečno vsakemu prirojena potreba po nji, kot nekakšna formalna vest, ki ukazuje : »Brezpo­ gojno moraš kaj storiti, brezpogojno kaj opustiti« , skratka »moraš« . Tej potrebi poskušamo zadostiti in nj eno posodo napolniti z vsebino ; pri tem v skladu z močj o , nestrpnostj o in napetostj o posegamo malo izbir­ čno kakor v surovem teku in sprej emamo vse , kar nam kdor si že bodi od ukazujočih - staršev, učiteljev, zakonov, stanovskih predsodkov, j avnih mnenj - vpij e na uho. Nenavadna omej enost, neodločnost , počasnost, pogosto vzvratnost in vrtenj e človeškega razvoj a sloni na tem , da je čredni nagon poslušnosti naj bolje podedo­ van in gre na račun umetnosti ukazovanj a. Če si mislimo , da bi ta nagon kdaj zakorakal k zadnjemu razmahu, potem bi nazadnje tako rekoč zmanjkalo poveljnikov in neodvisnih; ali pa bi notranje trpeli 98

zaradi slabe vesti in bi morali najprej sami sebi zaigrati kakšno slepilo , da bi mogli ukazovati : namreč kakor da tudi oni samo poslušaj o . Tako stanje je danes zares v Evropi : pravim mu moralna hinavščina ukazuj očih. Ne znajo se drugače varovati pred slabo vestjo kakor s tem , da igrajo izpolnj evalce starejših ali višjih ukazov (pred­ nikov, ustave , prava, zakonov ali celo boga) ali pa si celo iz čredne miselnosti izposoj aj o čredna gesla, na primer »prvi služabnik svojega ljudstva« ali »orodje skupne blaginj e«. Po drugi strani pa čredni človek v Evropi danes napravlj a vtis , kakor da je on edina dovoljena vrsta človeka, in svoje lastnosti, zaradi kate­ rih je krotek, spravljiv in koristen čredi, povzdiguje kot prave človeške vrline: na primer smisel za skupnost, dobrohotnost, obzirnost, marljivost, zmernost, skrom­ nost, prizanesljivost, sočutj e . V primerih pa, kjer misli­ j o , da ni mogoče odsvetovati voditeljev in ovnov vodni­ kov, delajo danes poskuse za poskusi, kako bi s sešteva­ nj em umnih črednih ljudi nadomestili poveljnike : sem sodijo na primer vse predstavniške ustave. Kakšna dobrota, kakšna odrešitev za te čredniške Evropejce izpod čedalje bolj neznosnega pritiska je kljub vsemu nastop kakšnega brezpogojno poveljujočega, o tem imamo zadnje veliko pričevanje v učinku, ki ga j e dosegel Napoleonov nastop: - zgodovina Napoleonove­ ga delovanj a je skoraj zgodovina višje sreče, h kateri se je vse to stoletje vzdignilo v svojih najdragocenejših ljudeh in trenutkih. 200 Človek iz obdobj a razkraj anj a, ki j e razmetavala rase vse navzkriž, ima sam v telesu dediščino večvrstne­ ga porekla, se pravi nasprotujoče si in pogosto niti ne samo nasprotujoče si gone in vrednostna merila, ki se med seboj tepejo in si le redko dajo mir - tak človek poznih kultur in prelomljenih luči je povprečno slabot­ nejši: najtemeljnejše hrepenenje v njem si prizadeva boj , kar je, nazadnj e le končati ; sreča se mu v skladu 7*

99

s pomirilom in mišlj enj em (na primer epikurejskim ali krščanskim) kaže zlasti kot sreča umiritve , nemotenosti , sitosti , nazadnj e le dosežene enosti , kot »sobota sobot« , da spregovorim s svetim govornikom Avguštinam, ki je bil sam tak človek. - Če pa nasprotj e in boj v taki naravi deluje kot nekakšna življenj ska spodbuda in dražljaj več - in če je po drugi strani za svoje mogočne in nespravljive nagone pripodedoval in si . privzgoj il tudi pravo mojstrstvo in tenkočutnost v bojevanju s seboj , na primer samoobvladanj e , samoprelisičenj e: potem nastanejo tisti očarljivo neoprijemljivi in nedojemljivi , tisti za zmago in zapelj evanje že vnaprej določeni skrivnostni ljudj e , katerih najlepši izraz sta Alkibiad in Cezar (- katerima bi tako rad pridružil tistega prvega Evropejca po moj em okusu , Hohenstaufovca Friderika Drugega) , med umetniki mogoče Leonardo da Vinci. Nastopij o natančno v istem času, ko stopi v ospredje tisti slabotnejši tip s svojim hrepenenjem po miru : oba tipa sodita skupaj in izvirata iz istih vzrokov. 201 Dokler je koristnost, ki prevladuj e pri moralnem vrednotenju ; samo čredna, dokler je pogled uprt samo v ohranitev občestva in je nemoralno iskano natančno in izključno samo v tem, kar se zdi nevarno obstoju občestva: tako dolgo še ne more biti »morale ljubezni do bližnj ega« . Recimo , da gre že pri tem za stalno majhno vaj o v obzirnosti, sočutj u , primernosti, blagosti, vzaj emni pomagljivosti, recimo , da so tudi v tem stanj u družbe dej avni že vsi tisti goni , ki jih poznej e imenuj e­ mo s častnim imenom »vrline« in se nazadnj e skoraj strnejo s poj mom »moralnost« v eno : v tistem času še sploh ne sodijo v kraljestvo moralnih vrednotenj - ker so še zunajmoralne. Sočutno dej anj e se v najboljšem rimskem času na primer ni imenovalo ne dobro ne slabo , ne moralno ne nemoralno ; in če so ga pohvalili, je bilo pohvali v naj boljšem primeru pridruženo neho100

teno omalovaževanj e , brž ko je bila namreč spojena s kakšnim dejanj em , ki j e služilo pospeševanju celote , ki je res publica. Nazadnj e je bila »ljubezen do bližnj ega« zmeraj kaj postranskega, deloma konvencionalnega, kar se je zdelo samovoljno glede na strah pred bližnjim. Ko je bila zgradba družbe v celoti utrjena in videti zavarovana proti zunanjim nevarnostim, je strah pred bližnjim znova poskrbel za nove perspektive moralnega vrednotenj a. Posamezne močne in nevarne gone , na primer podjetnost, predrznost, maščevalnost, prekanj e­ nost, grabežljivost , oblastiželj nost, ki so jih dotlej v splošno koristnem smislu ne samo spoštovali - pod drugimi imeni, ne pod ravnokar navedenimi, to je j asno - temveč jih je bilo treba celo vzgajati in vcepljati (ker so bili spričo nevarnosti celote pred sovražniki celote ves čas potrebni) , pa so jih poslej zaradi njihove nevarnosti občutili dvakrat močne - zdaj , ko nimamo odtočnih kanalov zanj e - in jih postopoma ožigosali kot nemoralne in izpostavili obrekovanj u. Zdaj so prišli v moralno čast nasprotni goni in nagnj enj a ; čredni n agon je korak za korakom uvelj avlj al svoje posledice . Kako veliko ali kako malo splošno nevarnega, enakosti nevar­ nega je v tem ali onem mnenj u, v tem ali onem stanju in afektu , v tej ali oni volj i, nadarj enosti , v tem je zdaj moralna perspektiva: strah je tudi tukaj spet oče mora­ le , ob najvzvišenejših in najmočnejših gonih gre rakom žvižgat samoobčutek skupnosti in se zdrobi njena vera sama na sebi, tako rekoč nj ena hrbtenica, če se ti goni - v strastnem izbruhu - posameznika poženejo daleč čez povprečj e in nižino čredne vesti navzven in kvišku: potemtakem ravno te gone še najbolj sramotijo in obrekuj ejo . Visoko , neodvisno duhovnost , voljo po samostoj nosti , veliko pamet že občutijo kot nevarnost; vsemu, kar posameznika povzdiguje nad čredo in v bližnj em zbuja strah, poslej rečejo zlo; pravična, skrom­ na, prilagodlj iva , izenačujoča miselnost, povprečje želj a dobi moralno ime in počastitev. Nazadnje v zelo miro­ ljubnih okoliščinah vse bolj zmanjkuj e priložnosti in 101

nuje za vzgaj anj e lastnega občutka za strogost in trdoto ; in potem začne vsaka strogost , še celo pravičnost , motiti vest ; vzvišena in trda odličnost in samoodgovornost sta skoraj žaljivi in zbujata nezaupanje , »j agnje« in še bolj »ovca« zraseta v časteh. V zgodovini družbe j e točka bolehne pomehkuženosti in razneženosti, na kateri se družba sama zavzema za svoj ega škodljivca, hudodelca, in sicer resno in pošteno . Kaznovati : to se ji nekako ne zdi primerno - zanesljivo ji povzroča bolečino in vliva strah predstava »kazen« in »kaznovalna nujnost«. »Kaj ni zadosti, če ga napravimo nenevarnega? Zakaj še kaznovati? Kaznovanj e samo je grozno !« - s tem vpra­ šanjem izpelje čredna morala, morala strahopetnosti svojo zadnjo konsekvenco. Recimo , da bi bilo sploh mogoče odpraviti nevarnost, vzrok za strah , potem bi s tem vred odpravili tudi to moralo : ne bi bila več potrebna , niti sama bi se ne imela več za potrebno ! Kdor preizkusi vest današnjega Evropej ca, lahko iz tisoč moralnih gub in skrivališč potegne zmeraj isti imperativ, imperativ čredne strahopetnosti: »Hočemo , naj bi nekoč, kadar si že bodi , nastopil čas, ko se ne bo treba ničesar več bati!« Nekoč kadar si že bodi - volji in poti tja se danes povsod po Evropi reče »napredek« . 202 Ponovimo takoj še enkrat, kar smo že stokrat rekli : zakaj ušesa danes niso naklonj ena za take resnice - za naše resnice. Zadosti nam je že znano , kako žaljivo zveni, če kdo človeka brez olepševanj a in prispodobno­ sti nasploh prišteva med živali ; ampak šteli nam bodo skoraj za krivdo, ker ravno glede na ljudi »sodobnih idej « ves čas uporablj amo izraze »Čreda« , »Čredni naga­ ni« in podobno . Kaj pomaga ! Ne moremo drugače : ravno v tem namreč tiči naš novi vpogled . Ugotovili smo , da je Evropa postala soglasna v vseh moralnih poglavitnih sodbah in temu je treba prišteti še dežele , kjer prevladuje evropski vpliv: Evropa očitno ve tisto , 102

o čemer je bil Sokrat mnenj a, da ne ve , in kar je svoj čas stara znamenita kača obljubila učiti - danes »vemo« , kaj j e dobro i n zlo . Zdaj gotovo t o zveni trdo i n gre slabo v ušesa, če venomer znova ponavlj amo : kar tu človek misli , da ve , v čemer samega sebe s hvalo in graj o poveličuj e , samega sebe imenuje dobrega, to j e nagon človeka čredne živali: kot tak j e prodrl, j e dosegel premoč, prevlado nad drugimi nagoni i n j o čedalj e bolj dosega v skladu s čedalje večjim fiziološkim pribli,ževanj em in enačenjem , katerega simptom j e . Morala je danes v Evropi morala čredne živali: - torej , kakor mi razumemo stvari , samo ena vrsta človeške morale , zraven katere ; pred katero , za katero so ali bi mogle biti ali naj bi bile številne druge , predvsem višje morale . Zoper tako »možnost« , pred takim »naj bi bile« pa se ta morala brani na vse kriplj e : trdovratno in neizprosno ponavlja: »j az sem morala sama in nič zunaj tega ni morala!« - ja, ob pomoči neke religije , ki je bila na voljo najvzvišenej šim poželjivostim čredne živali in se jim je prilizovala, smo prišli tako daleč, da sami v političnih in družbenih ureditvah odkrivamo zmeraj viden izraz te morale: demokratično gibanj e prevzema dediščino krščanskega. Da pa j e njegov tempo za nepotrpežljivej še, za bolne in zasvojene z omenjenim nagonom še veliko prepočasen in zaspan, o tem priča tulj enj e , ki postaj a čedalj e bolj obsedena , čedalje manj prikrito škrtanje z zobmi anarhističnih psov, ki se zdaj potikajo po ulicah evropske kulture : na videz v naspro­ tj u z mirno delavnimi demokrati in revolucijskimi ideo­ logi in še bolj z neotesanimi filozofastri in sanjači o bratovstvu , ki se imenuj ejo socialisti in hočejo »svobod­ no družbo« , v resnici pa so eno z njimi vsemi v temeljitem in nagonskem sovraštvu vsake druge družbe­ ne oblike, razen oblike avtonomne črede (vse do zavrni­ tve celo pojmov »gospodar« in »hlapec« ni dieu ni maftre, se glasi ena od socialističnih parol) ; eno z žilavim odporom proti vsaki posebni zahtevi, proti vsaki posebni pravici in privilegiju (se pravi , v zadnji konse-

103

kvenci proti vsaki pravici : potem namreč, ko so vsi enaki , nihče ne potrebuje več »pravic«) ; eno v nezaupa­ nju proti kaznujoči pravičnosti (kakor da je posilstvo slabotnej šega, krivica spričo nujne posledice vseh prej š­ njih družb) ; ampak ravno tako eno v religiji sotrplj enj a , v sočutj u, kolikor samo čutijo , živij o, trpijo (noter do živali navzdol , noter do »boga« navzgor: - preveličeva­ nje »sotrpljenj a z bogom« sodi v demokratično obdo­ bje) ; vsi skupaj eno v kričanj u in nestrpnosti sotrplj enj a , v smrtnem sovraštvu d o trplj enj a nasploh, v skoraj ženski nezmožnosti, da bi mogli pri tem ostati gledalci in bi lahko pustili ljudi trpeti ; eno v neprostovolj ni pomračitvi in pomehkuženj u , v katerega prekletstvu j e videti Evropa ogrožena z novim budizmom ; eno v veri v moralo skupnega sotrplj enj a, kakor da je to morala sama na sebi , kakor da je visokost , dosežena visokost človeka, edino upanj e prihodnosti , tolažba sedanjih ljudi , velika odveza vseh krivd od nekdaj : - vsi skupaj eno v veri v skupnost kot rešiteljico, torej v čredo , »vase« . . . 203 Mi, ki smo druge vere - mi , ki nam demokratično gibanje ne pomeni samo oblike propadanj a politične organizacij e , temveč obliko propadanj a, se pravi zmanj ­ ševanj a človeka, povprečništva in ponižanj a vrednosti: kam moramo mi poseči s svojim upanj em? - Po novih filozofih, nič drugega nam ne preostane ; po duhovih, zadosti močnih in izvirnih, da bodo spodbudili drugačna vrednotenj a in prevrednotili in preobrnili »večne vred­ note« ; po naprej poslanih, po ljudeh prihodnosti, ki v sedanjosti navežejo prisilo in vozlišče , ki voljo tisočletij sili na nove poti. Človeka naučiti človeške prihodnosti kot njegove volje, kot odvisne od človeške volje , in pripraviti velika tveganj a in skupne poskuse vzgoje in discipline , da bo tako konec grozljivega gospostva nesmisla in naključj a, ki se mu je do zdaj reklo »zgodovina« - nesmisel »večine« je samo njegova zad104

nj a oblika -: v ta namen bo kdaj v prihodnje potrebna nova vrsta filozofov in poveljnikov, ob podobi katerih bodo najbrž vsi skriti , grozni in dobrodejni duhovi, kar jih je bilo kdaj na zemlji, zbledeli in se sfrknili. Podoba takih voditelj ev plava nam pred očmi : - smem to na glas povedati , vi svobodni duhovi? Okoliščine , ki jih j e bilo treba z a njihov nastanek deloma ustvariti , deloma izkoristiti ; domnevne poti in preizkusi , zaradi katerih bi mogla duša zrasti do take višine in moči , da bi se počutila prisiljeno izpolniti take naloge ; prevrednotenj e vrednot , pod katerih novim pritiskom in kladivom bi vest ojeklenela in se srce spremenilo v železo , da bi ' moglo prenesti težo take odgovornosti ; po drugi strani pa nujnost takih voditelj ev, grozna nevarnost , da bi jih ne bilo ali da bi se utegnili ponesrečiti in skaziti - to so pravzaprav naše skrbi in pomračitve , vam je to znano , vi svobodni duhovi? To so težke daljne misli in nevihte, ki se pomikaj o čez nebo našega življ enj a. Malo je tako skelečih bolečin, kakor če opaziš, uganeš, sozačutiš, kako j e izreden človek zašel s poti in se izrodil: kdor pa ima redko oko za skupno nevarnost, da se »človek« sam izrodi, kdor je kakor mi spoznal neznansko naključ­ nost , ki je do zdaj glede človekove prihodnosti igrala svojo igro - igro , pri kateri ni bilo zraven nobene roke , še niti »prsta božj ega« ne ! - kdor naprej vidi preklet­ stvo, ki tiči skrito v nič hudega sluteči kratki pameti in blaženi zaupljivosti »modernih idej « in še bolj v vsej krščansko-evropski morali : ta trpi za tesnobnostj o , s kakršno ni mogoče primerjati nobene druge - saj vendar vidi na prvi pogled, kaj vse bi bilo mogoče vzgojiti iz človeka, če bi se zbrale in stopnjevale ugodne moči in naloge , ve z vso vednostjo svoj e vesti , kako neizčrpan je še človek za največje možnosti in kako pogosto je tip človek že stal pred skrivnostnimi odločit­ vami in na novih potih : - še bolj e ve , iz svojih najbolj bolečih spominov, ob kakšnih klavrnih rečeh se j e nastaj ajoče bitj e najvišj e stopnj e d o zdaj p o navadi z.d robilo, zlomilo, odpadlo , se pokazilo . Skupno spre105

vrženje človeka, padec na tisto , kar se danes socialistič­ nim preprostežem in puhloglavcem prikazuje kot njihov »človek prihodnosti« - kot njihov ideal ! - to sprevrženj e i n zmanj šanj e človeka v popolno čredno žival (ali , kakor oni pravij o , v človeka »svobodne družbe«) , tako poživalj enj e človeka v pritlikavo žival z enakimi pravi­ cami in zahtevami je mogoče, o tem ni dvoma! Kdor j e kdaj d o konca premislil t o možnost, pozna e n gnus več kakor drugi ljudj e - in mogoče tudi novo nalogo! . . .

106

ŠESTO POGLAVJE

Mi učenjaki

204 Ne glede na nevarnost, da se moraliziranje tudi tukaj pokaže kot tisto , kar je zmeraj bilo - namreč neomajno montrer ses plaies, po Balzacu - bi želel tvegati in nastopiti proti neprimernemu in škodljivemu prerazvrščanj u stopenj , kakršno grozi , da se bo popol­ noma neopaženo in kakor z najboljšo vestj o vzpostavilo danes med znanostjo in filozofij o. Mislim, da mora človek iz svoje izkušnje - izkušnj a pa pomeni, kakor se mi zdi , zmeraj slabo izkušnj o? - imeti pravico do sodelovanj a pri obravnavi takega vprašanj a višje stop­ nj e: da ne bi govorili o barvi kakor slepci ali kakor ženske in umetniki proti znanosti (»Oh, ta grda zna­ nost !« vzdihuj e njihov šesti čut in sram . »Ta jo zmeraj kaj pogrunta !«) . Razglas o neodvisnosti znanstvenega človeka, njegova osamosvojitev od filozofij e , je ena od tenkočutnejših posledic demokratičnega dej anj a in ne­ hanj a: samopoveličevanje in samopovzdigovanje uče­ njaka je danes povsod v vsem razcvetu in v najlepši pomladi - s čimer pa naj bi še ne bilo rečeno, kakor da v tem primeru lastna hvala ljubo diši. »Stran od vseh gospodarj ev!« - tako hoče šesti čut sodrge tudi tukaj ; in potem ko se j e znanost z najsrečnejšim uspehom ubranila teologij e , katere »dekla« je bila predolgo , se je zdaj v vsej prevzetnosti in nerazsodnosti odločila, da bo postavila zakone filozofij i in enkrat tudi sama zaigra­ la »gospodarj a« - kaj pravim ! - filozofa. Moj spomin - spomin znanstvenega človeka, če dovolite ! - kar poka 107

od prevzetnih naivnosti, ki sem jih slišal iz ust mladih naravoslovcev in starih zdravnikov o filozofiji in filozo­ fih (da niti ne govorim o naj bolj izobraženih in najbolj domišljavih med vsemi učenj aki , o j ezikoslovcih in šolnikih, ki so oboj e že po poklicu) . Včasih je bil specialist in poslanj ač, ki se je nagonsko nasploh branil vseh sintetičnih nalog in zmožnosti ; včasih marljiv dela­ vec, ki je zaduhal otium in odlično bohotnost v duševni ekonomij i filozofa in se pri tem počutil prikraj šanega in pomanj šanega. Včasih je bila barvna slepota utilita­ rista, ki v filozofij i ne vidi nič drugega kakor vrsto spodletelih sistemov in zapravljivo potratnost, ki niko­ mur ne »koristi« . Včasih je planil na dan strah pred zakrinkano mistiko in popravlj anjem mej spoznanj a; včasih zaničevanj e posameznih filozofov , ki se j e nehote posplošilo v zaničevanj e filozofij e . Še največkrat pa sem pri mladih učenjakih za napuhnj enim podcenjeva­ nj em filozofij e odkrival slabe poznejše učinke kakšnega filozofa, ki so mu v celoti sicer odrekli poslušnost , vendar niso stopili iz območj a njegovih omalovažujočih vrednotenj drugih filozofov: - posledica pa je vsesplošna nejevolj a na vso filozofij o . (Tak se mi na primer zdi pozni vpliv Schopenhauerj a na najnovejšo Nemčijo : s svojim neinteligentnim besom na Hegla je pripelj al tako daleč, da se je ves zadnji rod Nemcev iztrgal iz povezave z nemško kulturo , ta pa j e , če vse pretehtamo , vrhunec in božanska prefinj enost zgodovinskega smisla: ampak Schopenhauer sam je bil ravno tu do genialnosti ubog, nedovzeten , nenemški . ) Nasploh, če vzamemo približno , je najbrž predvsem človeško , prečloveško, skratka revščina novejših filozofov samih , najkorenitej e zlomilo spoštovanje do filozofij e in odprlo vrata nagonu sodrge. Moramo si vendar priznati , kako zelo našemu sodobnemu svetu poj ema celovita samosvoj ost Herakli­ ta, Platona, Empedokla in kakor se je še reklo vsem tem kraljevskim in sij ajnim samotarjem duha; in kako upravičeno se spričo takih predstavnikov filozofije , ki so danes zaradi mode tako zgoraj na konju kakor 108

spodaj na psu - v Nemčiji na primer oba berlinska leva, anarhist Eugen Diihring in amalgamist Eduard von Hartmann - kakšen priden človek znanosti sme počutiti boljše vrste in rodu. Še posebej pogled na zmedene filozofe , ki se imenuj ejo »filozofi dejanskosti« ali »pozi­ tivisti«, lahko zaseje v dušo mladega, zagnanega učenja­ ka nevarno nezaupanj e : to so vendar v naj bolj šem primeru sami učenjaki in specialisti, to je mogoče z rokami otipati ! - to so vendar vsi skupaj premagani in pod okrilje znanosti nazaj pripeljani, ki so svoj čas nekoč hoteli od sebe več, ne da bi bili upravičeni do tega »VeČ« in njegove odgovornosti - in ki zdaj pošteno , j ezno , maščevalno v besedi in dej anj u predstavlj aj o nevero v gosposko nalogo in vladarstvo filozofij e . Na­ zadnj e : kako bi tudi moglo biti drugače ! Znanost danes cvete in ji je z obraza lepo brati mirno vest, medtem ko to , v kar se je postopoma pogreznila vsa novejša filozofij a, ta ostanek današnj e filozofij e , budi nezaupa­ nj e in nejevolj o , če že ne porog in sočutj e . Filozofija , skrčena n a »spoznavno teorijo«, j e v resnici samo še boječa epohistika in vzdržništvo: filozofij a, ki ne more niti čez prag in si mučno krati pravico do vstopa - to je filozofij a v zadnjih zdihlj aj ih, konec, agonij a, nekaj , kar zbuj a sočutj e . Kako bi mogla taka filozofij a -

vladati!

205 Nevarnosti za razvoj filozofa so danes v resmct tako mnogotere , da človeka navdaj a dvom, ali sploh more še dozoreti ta sad . Obseg in babilonski stolp znanosti se je tako neznansko razrasel, s tem pa tudi verj etnost, da se utegne filozof že me'd učenjem utruditi ali se kj e česa oprijeti in se ogreti za kakšno »Speciali­ zacij o«: tako da sploh ne pride več na svoj vrh, namreč do pregleda, razgleda , pogleda zviška. Ali pa pride prepozno, potem ko sta njegov naj boljši čas in moč že mimo ; ali poškodovan , posurovljen, zmaličen, tako da njegov pogled, njegova presoj a vrednosti celote ne 109

pomeni več veliko. Ravno zaradi svoje prefinj ene inte­ lektualne vesti se je moral mogoče na poti kaj ustavljati in se zamuditi ; strah ga j e , da bi ga zapeljalo med diletante , med stonoge in stotipalničarke, saj predobro ve , da človek, ki je izgubil samospoštovanj e , tudi kot spoznavalec nič več ne ukazuj e , nič več ne vodi: kveč­ jemu če bi hotel postati veliki igralec, filozofski Caglio­ stro in podganar duhov, skratka zapeljivec. To j e navsezadnj e vprašanje okusa: č e ni sploh vprašanje vesti . Temu je treba dodati, samo da se težavnost filozofa vsaj še enkrat podvoji , da zahteva od sebe sodbo , ja ali ne , ampak ne o znanostih, temveč o življenj u in vrednosti življ enj a - da nerad uči vero v to, da ima pravico ali celo dolžnost do take sodbe, in si mora samo iz na vso moč obsežnih - mogoče najbolj motečih , najbolj uničujočih doživlj aj ev in pogosto obo­ tavlj aj e se, v dvomih, nemeč iskati pot k taki pravici in k taki veri . V resnici, množica je filozofa dolgo zamenj e­ vala in zamešavala bodisi z znanstvenim človekom in idealnim učenj akom ali pa z religiozno privzdignjenim, razčutenim, »razsvetovlj anjenim« sanj arj em in božjim pij ancem ; in če je danes sploh slišati kakšno pohvalo , da kdo živi »pametno« ali »kot filozof« , potem to skoraj ne pomeni nič drugega kakor »razumno in sam zase«. Modrost: videti j e , kakor da sodrgi to pomeni nekakšen beg, pripomoček in spretnost, da se izvleče iz slabe igre ; ampak pravi filozof - tako se zdi nam, dragi moji? živi »nefilozofsko« in »nespametno« , predvsem pa ne­ razsodno, in čuti breme in dolžnost za sto poskusov in skušnjav življenj a: - ves čas sebe izpostavlj a tveganju , igra to slabo igro . . . 206 V primerjavi z genij em, se pravi z bitj em, ki bodisi spočenja ali rojeva, če vzamemo obe besedi v njunem najvišj em pomenu - ima učenj ak , povprečni človek znanosti, zmeraj v sebi kaj starodeviškega: kakor ta se ne razume na dve najdragocenejši človeški opravili. Kar 1 10

je res , je res , oboj im , starim devicam in učenj akom, priznavaj o , kakor za odškodnino , vse spoštovanje - v takih primerih poudarj aj o spoštovanje - vendar imaj o še zaradi po sili izvitega priznanj a trpek priokus studa. Poglejmo natančnej e : kaj je znanstveni človek? Najprej človek neugledne vrste , z vrlinami neugledne , se pravi ne vladaj oče , ne avtoritativne in tudi ne samozadovolj ne vrste človeka: je delaven, potrpežljivo se uvršča in urej a, kamor je treba, pozna enakomernost in mero v zmožnostih in potrebah, ima čut za sebi enake in za to , kar je treba nj emu enakim, na primer tisti kos neodvis­ nosti in zelene paše , brez katere ni mirnega dela, pravico do časti in priznanj a (ki najprej in prav na vrhu predpostavlj a prepoznanj e in prepoznavnost) , tisti son­ čni žarek dobrega imena , tisti traj ni žig vrednosti in koristnosti , s katerim je treba venomer znova premago­ vati notranje nezaupanje, ki vsem odvisnim ljudem in črednim živalim počiva na dnu srca. Učenj ak ima tudi , kakor je prav, bolezni ih slabe strani neugledne vrste: bogat j e z drobno zavistjo in ima risj e oko za nizkotnost takih narav, ki se do njihovih vrhov ne more prikopati . Zaupljiv j e , ampak kot človek, ki hodi z drugimi, vendar se ne dovoli nositi s tokom ; in ravno pred človekom veletokom stoj i še toliko hladnejši in bolj zaprt - njegovo oko je potem kakor gladko, nejevoljna j ezero, na katerem se ne kodra več nikakršno navduše­ nj e , nikakršno sočutj e . Najslabše in naj nevarnej še , česar je učenj ak zmožen , mu priteka iz nagona povpreč­ ništva njegove vrste : iz tistega j ezuitstva povprečnosti, ki si nagonsko prizadeva za uničenj e nenavadnega človeka in si prizadeva zlomiti ali - še raj ši ! - popustiti vsak napeti lok. Namreč popustiti , seveda obzirno , s prizanesljivo roko - popustiti z zaupljivim sotrplj enjem: to j e resnična umetnost j ezuitstva, ki se j e zmeraj znalo predstaviti kot religij a sotrplj enja. -

111

207 Naj je človek zmeraj še tako hvaležno ustrežljiv

objektivnemu duhu - ampak kdo bi že ne bil na smrt

sit vsega subjektivnega in svoje preklete ipsisimoznosti ! - se mora nazadnje vendarle tudi glede svoje hvaležnosti naučiti previdnosti in se vzdržati pretiravanj a, s katerim so pred kratkim slavili razseblj enje in razosebljenje duha kot cilja samega na sebi , kot odrešitve in poveliča­ nj a: tako se namreč po navadi dogaj a v šoli pesimistov, ki ima tudi dobre razloge , da sama priznava najvišj e časti »brezinteresnemu spoznanju« . Objektivni človek, ki nič več ne preklinj a in ne zmerj a kakor pesimist, idealni učenj ak , v katerem je znanstveni nagon , potem ko je tisočkrat v celoti ali na pol odpovedal, enkrat le zacvetel in se razcvetel , je gotovo eno od najdragocenej­ ših orodij , kar jih poznamo : vendar spada v roko mogočnej šega. Samo orodj e j e , pravimo : je ogledalo ­ ni »samocilj « . Objektivni človek je v resnici ogledalo: predvsem tistemu , kar hoče biti spoznana , in je vajeno podrej enosti , brez vsakršnega drugega veselj a razen tega, ki ga prinaša spoznanj e , »Odsevanje« - čaka, dokler ne pride kaj , in se potem nežno razprostre , da se na njegovi površini in koži ne izgubijo v nič niti rahle stopinje in duhovom podobna bitj a, ki se tihotapij o mimo. Kar je na nj em še ostalo »Osebe« , se mu dozdeva naklj učno , pogosto samovolj no, še večkrat pa moteče: tako zelo je sam sebi postal prehod in odsev tujih postav in dogodkov. Misli nazaj o »sebi« , z naporom, neredko napačno ; zlahkoma se zamenj ava , spozablj a se glede svojih potreb in je samo v tem nefin in zanikrn . Mogoče ga daj e zdravj e ali malenkostnost in ženin in prijateljev sobni zrak ali pomanjkanj e tovarišev in družbe - ja, sili se premišljevati o svojih mukah : vse zaman ! Misel mu že zablodi stran, k splošnemu primeru, in drugi dan ve ravno tako malo, kakor je vedel prejšnji dan , kako bi mu bilo mogoče pomagati. Izgubil je zase resnobo , tudi čas : veder j e , ne iz manjkajoče stiske , temveč zaradi 1 12

·

manjkajočih prstov in oprijemkov za svojo stisko . Priva­ j ena ustrežljivost vsaki stvari in doživetj u, sončna in sproščena gostoljubnost, s katero vse sprejema, kar ga zadeva, njegov način brezobzirne dobrohotnosti, nevar­ ne brezskrbnosti glede ja in ne: joj , koliko je primerov, ko se mora pokoriti za te svoje vrline ! - in kot človek na splošno postane le prezlahkoma caput mortuum teh vrlin. Če pričakuj ejo od njega ljubezen in sovraštvo, mislim ljubezen in sovraštvo , kakor ju razumejo bog, ženska in žival -: storil bo, kar bo mogel, in dal, kar bo mogel. Ampak ne smemo se čuditi , če ni veliko če se ravno v tem pokaže nepristnega, zdrobljivega, vprašljivega in trhlega. Njegova ljubezen je hotena , njegovo sovraštvo umetno i n bolj u n tour de force, majhna nečimrnost in pretiravanje . Pristen j e pač samo toliko , kolikor sme biti objektiven: samo v svojem vedrem totalizmu je še »narava« in »naraven« . Njegova odsevajoča in večno se likajoča duša ne zna nič več pritrjevati , nič več zanikavati ; ne ukazuje ; tudi ne razdira. »le ne meprise presque rien« - ponavlj a z Leibnitzem: ne smemo preslišati in podceniti besedice presque ! Tudi ni zgledni človek; ne hodi ne pred nikomer, ne za nikomer; sploh se postavlj a predaleč stran, da bi mogel imeti razlog za odločitev med dobrim in zlim . Ker so ga tako dolgo .zamenj,avali s filozofom, cezarskim vzgojiteljem in nasilnikom kulture: zato so ga obsipali s prevelikimi častmi in najbistvenejše pri njem spregledali - da j e orodj e , kos sužnj a, pa čeprav gotovo tudi najsublimnejša vrsta sužnj a, sam na sebi pa nič - presque rien! Objektivni človek je orodje , drago­ cena, lahko ranljiva in skaljiva merilna priprava in ogledalna umetnina, ki jo je treba varovati in spoštovati ; ni pa cilj , ni izhod in vzhod, ni komplementarni človek, v katerem se upravičuj e preostalo bivanje , ni konec in še manj j e začetek, porod in prvi vzrok, nič surovega, mogočnega, nase postavljenega, kar hoče biti gospodar: temveč je samo nežen, napihnj en, fin, premičen lonec oblik, ki mora najprej počakati na kakšno vsebino in 8

Izbrano delo

113

polnost, da se »izoblikuj e« po nj i - navadno pa j e človek brez polnosti i n vsebine, »brezseben« človek. Potemtakem tudi nič za ženske , v oklepaju povedano . 208 Če danes kakšen filozof omeni, da ni skeptik upam , da se je dalo tako razumeti iz pravkaršnj ega opisa obj ektivnega duha? - ves svet to nerad sliši ; nekam plašno se vsi ozirajo vanj , radi bi ga toliko stvari vprašali, vprašali . . . j a , med boječimi poslušalci, kakrš­ nih je zdaj vse polno , je poslej na glasu nevarnega. Tako se jim zdi, kakor da so ob njegovi zavrnitvi skepse od nekod daleč zaslišali nekakšen nevaren , grozeč šum, kakor da kje preizkušaj o kakšno novo razstrelivo , dinamit duha, mogoče pred kratkim odkriti ruski nihi­ lin , pesimizem bonae voluntatis, ki ne le reče Ne, hoče Ne, temveč tudi - groza pomisliti ! - stori Ne. Proti tej vrsti »dobre volje« - volje za dejavno zanikanje življe­ nj a - danes priznano ni boljšega uspavala in pomirila kakor skepsa, blagi, mili, uspavajoči mak skepse ; in zdravniki časa predpisuj ejo danes proti »duhu« in njego­ vemu podtalnemu bobnenju samega Hamleta. »Kaj nimamo ušes že tako zvrhoma polnih hudih šumov? pravi skeptik kot prijatelj miru in skoraj kot nekakšna varnostna policij a: ta podzemeljski Ne je strašen. Tak dajte že vendar mir, vi pesimistični krti !« Skeptik, to nežno bitj e , se namreč vse prelahko prestraši; njegova vest je tako izšolana, da se pri vsakem Ne , j a , še celo pri odločnem, trdem Ja zdrzne in začuti kakor nekakšen ugriz. Ja! in ne ! - to se mu zdi proti morali ; v nasprotj u s tem pa svoji vrlini rad pripravi gostijo s plemenito vzdržnostjo in medtem nekako govori z Montaignom: »Kaj pa vem?« Ali s Sokratom: »Vem, da nič ne vem. « Ali: »Sem s i n e upam , t u m i niso odprta nobena vrata. « Ali: »Recimo, d a s o odprta, ampak zakaj takoj vstopi­ ti !« Ali : »Kaj koristijo vse prenaglj ene podmene? Nobe­ nih podmen bi utegnilo soditi k dobremu okusu. Kaj 1 14

morate res po vsej sili kaj krivega takoj poravnati? Po vsej sili vsako luknj o zamašiti s kaj vem kakšnim predivom? Kaj ni za to še čas? Kaj čas nima časa? O , v i hudičeva zalega, kaj res n e morete počakati? Tudi negotovost ima svoj mik, tudi sfinga je Kirka, tudi Kirka je bila filozofinj a . « - Tako se tolaži skeptik ; in v resnici je potreben nekaj tolažbe. Skepsa je namreč duhovni izraz nekakšnega mnogoterega fiziološkega stanj a, ki mu v vsakdanjem jeziku pravimo slabi živci in bolehnost ; nastane vselej , kadar se odločno in nepri­ čakovano križajo dolgo med seboj ločene rase ali stanovi . V novem rodu, ki dobi v kri nekako podedova­ na razna merila in vrednote, je sam ljubi nemir, motnj a, dvom, poskus ; naj boljše moči deluj ejo zaviralno, same vrline si med seboj ne dovolijo rasti in se krepiti , v telesu in duši primanj kuj e ravnotežj a, težišča, navpične zanesljivosti . Ampak v takih mešancih je najhuj e bolna in izroj ena volja: sploh ne poznajo nič več neodvisnosti v odločitvah, pogumne veselosti v hotenju - še celo v sanjah dvomijo o »svobodi volje« . Naša današnj a Evro­ pa, prizorišče nesmiselno nepričakovanega poskusa ko­ renite stanovske in potemtakem rasne pomešave , je zato skeptična v vseh višinah in globinah, na pol s tisto gibljivo skepso , ki nestrpno in pohotno skače z vej e na vejo , na pol mračna kakor z vprašaji preobložen oblak - in pogosto na smrt sita lastne volj e ! Ohromlj ena volj a: kj e vse ne tiči danes ta krulj avka! In pogosto še kako nališpana! Kako zapeljivo nalepotičena! Ta bolezen ima najlepša krasotna in lažna oblačila ; in da je na primer večina tega, kar danes postavlj amo v izložbe kot »obj ek­ tivnost« , »znanstvenost« , »l'art po ur l'art«, »Čisto spo­ znanje brez volje«, samo nališpana skepsa in ohromlj e­ na volj a - za to diagnozo evropske bolezni sem porok. - Bolezen volj e j e neenakomerno razširjena po Evropi : največj a in najbolj raznovrstna je tam, kjer je kultura že najdlje domača, izginj a pa sorazmerno s tem , kakor »barbar« še - ali spet - uvelj avlj a svoje pravice pod hlamudravimi oblačili zahodne omike. V današnji Frans·

115

ciji je potemtakem volj a najhuje bolna, kar se da ravno tako zlahkoma ugotoviti s sklepanjem kakor otipati z rokami ; in Francija, ki je bila zmeraj mojstrsko spretna, da je znala tudi usodne ovinke svojega duha preobrniti v očarljivost in zapeljivost, razkazuj e danes kot šola in razstava vseh čarov skepse prav posebej po svoje kulturno premoč nad Evropo. Moč hoteti, in sicer dolgo hoteti neko voljo, je nekaj močnejša že v Nemčiji, in na nemškem severu spet močnejša kakor sredi Nemčije ; izdatno močnej ša v Angliji, Španiji i n n a Korziki, tam navezana na flegmo, tu na trdo bučo - da niti ne govorimo o Italiji, ki je še premlada, da bi mogla vedeti, kaj hoče, in mora najprej šele dokazati, ali more hoteti - ampak najmočnej e in najpresenetljiveje v tistem neznanskem vmesnem carstvu, kjer se Evropa nekako steka nazaj v AzijC