444
Karl Marx
-
Friedrich Engels
m enom, da bi razdejala vse najsvetejš e dobrine : last nino, družino, vero, red, ...
31 downloads
675 Views
8MB Size
Report
This content was uploaded by our users and we assume good faith they have the permission to share this book. If you own the copyright to this book and it is wrongfully on our website, we offer a simple DMCA procedure to remove your content from our site. Start by pressing the button below!
Report copyright / DMCA form
444
Karl Marx
-
Friedrich Engels
m enom, da bi razdejala vse najsvetejš e dobrine : last nino, družino, vero, red, vlado in zakone. A vendar - če vlada ne bi bila , d ala hkrati razumeti p�ivi le giranim razr,e dom, da hi bila oprostilna sodba v tem procesu znamenje za odp ravo porotnih sodišč in da bi si jo razlagala kot neposredno politično demon stracijo, za ddkaz, da je meščanska liberalna opozi cija pripravljena stop�iti v zvezo celo z najbolj eik&-_ tremnimi revolucionarji, bi se bila sodba glas ila na oprostij:ev. Tako se je zgodilo, da je doživela vlada p o zaslugi ret!"oaJdivne mom novega p rusikega zakona za, d oš , č enje, da j,e bilo obsojenih sedem obto žencev, opl'oščeni pa so bili ,s amo š tirje. Obsojeni so dobili od tri do š es t let tr, d njavske ječe, kar stt> �otovo že povzeli iz svoječasnega sp ol"očila.
Karl Marx OSEMNAJSTI BRUMAI R E LUDVIKA BONAPARTA
L onJdon, s reda, 1. decemb ra 1852.
'1
-
DER ACHTZEHNTE BRUMAIRE DES LOUIS BONAPARTE Prevedel Mirko Košir
PREDGOVOR1 Moj prerano umrli prijatelj ]ose ph Weyde meyer* je nameraval od 1. januarja 1 852 dalje iz
dajati v New Yorku politični tednik. Pozval me je, naj bi napisal za ta tednik zgodovino ooup d'etat [državnega udara] . Zato sem mu do sredine febru arja teden pi;sal članke z na, s lovom »Osemnajsti brumaire Ludv.iJka Bonaparta«. Medtem pa je Weyde meyerjev prvotni načrt propa•del. Pač pa je spo mladi l. 1852 začel iz daja�i mesečnik » D ie Revo lution«, in vsebina prvega zvezka tega časopisa je moj »Osemnajsti brumaire« . Nekaj sto izvodov tega zvezka je p·rooTlo tedaj v Nemčijo, vendar niso prišli na pravi knjižni trg. Neki nemški knjigotržec, ki se je delal nadvse radikalnega in ki �sem mu ponudil razpečavanje, mi je odgovoril s pravim pravcatim moralrrim ogorčenjem, kako da mu morem » prisojati« nekaj tako »Ča,su neprimernega« . Iz teh podatkov je razvidno, d a j e nastal priču joči sp.is pod neposrednim pritiskom dogodkov in da njegovo zgodovinsko gra divo ne sega prek meseca februarja (1852). Zdaj ga vnovič objavljam, deloma zaradi povp .r aševanja na knjižnem trgu, deloma pa na prigovarjanje sv-o jih prijateljev v Nemčiji. Izmed spLs.ov, ki so približno ob i· s tem času kakor moj obravnavali i· s to snov, sta pomembna le dva:
V•SaOC
1851
do marca To delo je Marx pisal od dece mbra je bilo obj avlj eno z naslovom :. �er. achtz ehJ?-te bru.m a1.�e Brumaire des Louis Napoleo n« (»Osemn aJsh v . prv� m .zvez u re�Je Ludvika Napoleo na«) maja iZ>Die Revolution« (»RevoluciJa« ) , k1 naJ b1 obcasno hajala v New Yorku. Druga izdaja, za katero je Marx tekst znova pregledal :in napisal še predgovo r, je izšla v H amb u r gu let� � ted�J Je .v Naslednjo izdajo je oskrbel EJ?- gels . l �t � In besedilo vnesel nekaj neznatm h stlhstlcruh IzbolJsav dodal še svoj p·redg.ovor. . . . Našemu prevodu je za podlago teks t IZdaJe 1z leta
1852. Prvič
.�
�
852
..
1�85
�869.
1869.- Uredn.
Marxov predgovor k drugi izdaji leta Med a me ri;šk o državljansko vojno je bil vojaški veljnik saintlouiškega dis rik t a [Marxova pripomba.} 1
*
1885.
-
t
.
po
448
Osemnajsti hrumairc Ludvika Bonaparta
Karl Marx
»Napoleon le petit« [Napoleon �fali] Victorja Hugoj a in Proudhonov »Coup d'etat « [Državni udar]. Victor Hugo se omejuje le na trpko in duhovito zabavljico proti odgovornemu izdajatelju državnega udara. Dogodek sam se zdi v n �egovem delu kakor strela z jasnega. V njem vidi le nasilje enega samega individua. Ne opazi, da tega individua ne omalova žuje, marveč poveličuje, ko mu pripisuje tako osebno moč pobude, kakršna hi bila brez primere v sve tovni zgodovini. Proudhon pa skuša prikazati državni udar kot rezultat poprejšnjega zgodovinskega raz voja. Mimogrede pa se mu zgodovinska konstrukcija državnega udara spremeni v zgodovinsko obrambo junaka državnega udara. Tako zaide v napako naših tako imenovanih objektivnih zgodovinarjev. Jaz pa, nasprotno, doKazujem, kako je razredni boj v Franciji ustvaril okoliščine in razmere, ki so pov prečni in groteskni osebnosfi omogočile zaigrati vlogo junaka. Ce bi pričujoČJi spis predelal, ,bi mu vzel njegovo značilno barvo. Za,to sem S'e omejil le na to, da sem popravil tislkovne napake in črtal z,daj nič T.'eČ razumljiva namigavanja. Sklepni stavek mojega sp:Usa: »Toda če bo na zadnje ogrnil ramena Ludvika Bonaparta cesarski plašč, bo Napoleonov bronasti kip stnnoglavil z vi šine vendomskega stebra«, se je že izpolnil. Polkovnik Charras je priČ·el napad na kult Na poleona v svojem delu o vojni l. 1815. Od tedaj, in zlasti v zadnjih letih, je francoska literatura z orož .. jem zgodovilllskega raziskavanja, kritike, sa1t.ire in dovtipa napravila konec napoleonski legendi. Zunaj Francije so ta siloviti prelom s tra,dicionalno vero, to mogočno �duhovno revolucijo le malo upoštevali in še manj razUJmeli. Naposled upam, da bo moj spis pripomogel od praviti z,daj zlasti v Nemčiji razširjeno frazo o taiko imenovanem cezarizmu. Pri tej površni z�odovins:ki
449
analog yi poza,bljajo ljudje poglavitno stvar, da je namrec potekal razredni boj v starem Rimu le v ok":"i�u privilegi�ane manjšine, med svobodnimi hoga ... 1n svobodmmi tasi reveži, med tem ko so bile velike P rodu!ktivne �nožice prebivalstva- sužnji_ le pa SI. :"'no po � nozJe za te bojevnike. Ljudje pozabljajo . � zsmondt]ev pomemh�i izrek: »Rimski proletariat je . z1vel na racun druzhe, medtem ko živi sodobna � �uŽib� na račun' proletar, iata.« Pri ta:ko popolni raz hcnosfl med materialnimi, ekonomskimi možnostmi �nti � nega in sodobnega razrednega boja ne morejo . 1m:t1 tudi. nJego vi politični izrodki med seboj ni,č vec sorodnega kakor canterburyjski nadškof z ve Hkim duhovnom Samuelom. ...
London, 23. junija 1 869.
29
Izbrana dela III
Osemna.fsti brumaire Ludvika Bonapada
451
najostrejših obrisih izražajo menjajoče se poli tične obHke, ki se v njih ti boji bijejo in ki so v njih povzeti njihovi rezultati. Frarncija, ki je bila središče fev·dalizma v srednjem veku in vzorna dežela enotne stanoV1sike monarhije od renesanse dalje, j·e v velilki revoluciji rarzbila fevdalizem in osnovala izključno gospostvo buržoazije v tako klasični obliki kakor nobena druga evropska dežela. In tudi boj upirajo čega se proletariata proti vladajoč1i buržoaziji se po javlja tu v akutni oblilki, ki je drugod neznana. To je bil razlog, zakaj je Marx študiral s prav posebno ljubeznijo ne le preteklo francosko zgodovino, temveč tudi sodobno ·S'prem1ja1 v vseh podrobnostih, zbiral gradivo, da bi ga kasneje lahko uporabil, in ga torej dogodki niso ni!k.dar presenetili. Temu pa se j·e pridružila še druga okolnost. Prav Marx j� prvi odkril veliki zakon, po katerem se giblje zg� � ov1na, z�kon, po katerem rso vsi zgodovinski boji, naJSI potekaJO na političnem, religioznem, filozofskem ali kakršnemkoli ideološkem področju, dejansko vselej le bolj ali manj jasen izraz bojev med druž benimi razredi, po katerem SlO ekiSi,str enca in .torej tudi spori teh razredov od·virsni od razvojne stopnje nji hovega ekonom,skega položaja, od načina njihove produkcije im od nje odvisne men_jave. Ta zakon, ki ima za zgodovino i·sti pomen, kakršlllega ima za nara voslovje zakon o pretvarjanju energije - ta zakon mu je dal tudi tu ključ za razumevanje zgodovine druge francoske republike. Ob t.ej zgodovini je v te� delu preskusil svoj zakon, in še celo po triintride . moramo reči, da je ta preskušnja sijajno sehh letih uspela. v
PREDGOVOR2 Da se je z·daj, triintrideset let po prvem izidu, pokazala potreba po novi izdaji »Osemnajstega bru maira«, je dokaz, da delce tudi danes še ni nič izgu bilo na svoji vrednosti. In v resnici je bilo genialno d·elo. N eposredn.o po dogodku, kli je presenetil ves politični svet kakor strela z ja.snega, ki so ga nekateri preklinjali z glas nim kričanjem moralnega ogorčenja, drugi sprejemali · volucije in kot kazen za njene zablode, kot rešitev iz re vsi pa le nad njim strmeli in nobeden razumel neposredno po_ tem dogodku je na'S'topil Marx ·s krat kim, epigramatičnim orisom, ki je pokazal ves potek francoske zgodovine od februarskih dni dalje v njeni notranji povezanosti, razložil čudež d.rugega de cembra kot naravno, neizogibno posledico te pove zanosti, in pri tem mu niti ni bilo treba obrravnavati junaka državnega udara drugače kakor z zaniče vanjem, ki ga je ta pošteno zarslužil. ln sHka je bila narslikana tako moj.srtrsko, da je dalo .sleherno novo odkritje, do katerega rso med tem prišli, le nove dokaze za to, kako ·zvesto je izražala resničnost. To odlično razumevanje žive zgodovine današnjega dne, to jasno prodiranje v smisel dogodkov v trenutku, ko se doga jajo, je v resnici brez primere. Za to pa je bilo potrebno tudi Marxovo natančno poznavanje francoske zgodovine. Francija je dežela, kjer so zgodovinske razredne boje bolj ko kj·e drugje vsakokrat bojevali do odločitve, kjer se torej tudi 2
F.E.
Engelsov predgovor k tretji i· z daji leta 1885. - Uredn. 29*
Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta
I Hegel p ripominja nekje, da se v.sa velika svetov n ozgodovinska d ejstva in osebe p ojavljajo taJk·o rekoč d vakrat.3 Pozabil j.e pristaviti : p rvič kot tragedija, drugič kot farr s a. Caussidiere namesrto Dantona, L oui·s Blanc names to H.obesp ierra, montanja 4 iz let 1848 do 1851 namesr t o montanje iz let 1793-1795 , nečak namesto strica. ln ista karikartura je v okoli ščinah, v ka rterih se pojavlja d ruga izdaja osemnaj> S tega brumaira.5 Lju dje d elajo svojo lrustno zgodovino, toda ne de l ajo je, kakor bi s e njim zljubilo, ne d elajo je v okoli š č i nah, ki so s i jih sam i izbrali, temveč v okoliščinah, , ršne so neposredno zadeli, kaJkršne so bile d ane na ka k in ustvarjene s tradicijo. Tradicija vrseh mrtvih po1. kolenj leži kakor mora na ·m ožganih ži·vih l judi. ln ko se zdi, da si ravno p riza devajo preobrn�ti s eb e in, stvari ter ustvariti, Č·e sar Š·e ni bilo, ravno v takih obdobjih revolucion arne krize boječe zaklinjajo deL 3 Hegel, »Predavanja o filozofiji zgodovine«, tretji '' - Uredn. je ime-; 4 Montagne (gora) ali montagna rds (gorjanci) se novala skupina jakobincev (radikalno krilo v narodni skupščini francoske revolucije). ker so pač sedeli na naF vi:še postavl.jenih sedežih. V letih 1848-185 1 pa je imela t� naziv maloburžoazna radikalno-demokratična stranka, k1 jo je vodil Ledru-Rollin. - Uredn. republikansrkem s Brumair e je bil mesec v francoskem koledarju: 18. brumaire leta Vlil je bil 9. november 1799. Tega dne je Napoleon v državnem udaru strmoglavil di ot rektorij, si nadel naslov »prvi konzul« ter začel vladati k i· bruma tega osemnajs izdaja '>druga i besedam Z diktator. Uredn . ra« misli Marx državni udar 2. decembra 185 1. -
453
duhove pretek10>Sti, naj jim sluŽJijo, izrp osojajo si nji hova imena, bojna gesla in kostume, da bi v tej srt ari čarstitljivi p reobleki in v tem izp osojenen1 jeziJku uprizorili nov p rizor sve.fovne zgodovine. Tako s e je Luther mruskiral v ap os tola P avla, revolucija v letih 1789-1814 se je d rapirala izmenoma kot rimska re p ublika in kot rimslko cesar.s tvo in revolucija leta 1848 ni znala storiti nič ·drugega, kak or da je paro dirala z·daj leto 1789, zdaj revolucionarno izročilo iz let 1793-1795. Tako p revaja z ačetn�k, ki se je naučil novega jezika, ta jez�k vselej sp et v svojo m �.teri�o govorico ; toda duha novega jezika si je _ pnsvoJil 1n svobodno lahko ustvarja v njem šele, kadar se izraža v tu jem jerz i k ! u, IJle ·da bi se s' p ominjal materinš·čine in ko p ozabi v njem na svoj rro d ni jezik. Pri p:voučevanju tega svetovnozgodovin'Sikega obu janja mrtvih se takoj pokaže razlika, ki bije v oči. Camille DC>Smoulins, D anton, Robespierre, Saint Just, Nap oleon - tako heroji kakor stranke in ljud ske množice sta.r e francoske revolucij- e · s o v rimske·m kostumu in z rimskimi frazami izp olnili nalogo svo jega ČaJS'a : rOISVObodili rn UJSitVI8Jl'i1i SlO ISIOrdobrno buržoa zno družbo. Eni s o ra zdrrohiH fevda.Ino zemljo na kose in pokosiLi fevdalne glave , ki so na njej r asle. Drugi j e v Franciji ustvaril razmere, v katerih je šele bilo mogoč· e razviti s vobodno konkurenco, izkoTi ščati p arcelirarno zemljiš1k o l a·stnino in up orabljati os·VIobojeno industrijrsko p roduktivno silo narod a, onstran francoskih meja p a je povsod pometel s fev dalnimi tvorbami, kolikor je bilo p otrebno, d a pri p ravi francosik.i buržoa• z ni družbi ustrezno, času p ri merno okolje na e Vil'opr sik i celini. Brž ko pa je bil a ustvarjena nova družb("na formacija, so izg inili p red potopni kolosi in z njimi vred znova obujeno rimljan s tvo - Bruti, Gracchi, Publicole, tribuni , senatorj i in Cezar sam. Bu:vžoazn a družba si je v svoji trezni resničnosti Ulstvarila svoje p rave tolma·Č e in hesednike v Sayih, Cousinih, Roycr-Collardih, Bonjamini h Con-
454
stantih 1n Guizotih, njeni resnični voj·skovodje so sedeli za pisa•rniško mizo in t.olsta hetica Lud v.iJka XVIII. je bila njena 1pohtična glava. Ker s·ta jo . odukoija bogastva in mirni popolnoma absovbirala pr konkurenčni boj, ni več razumela, da so ob njeni zi be.IJld s·tali duhovi rimske dobe. Toda neherojski, ka:kDšna huržoazna družba je, ji je vendarle bilo treba herojstva, požrtvovalnosti, terorja, državljanske vojne in bitk med narodi, ·da se j.e lahko rodila. ln njeni gladiatorji so našli v klasično strogih izro čilih rimske republike ideale in umetllliŠike oblike, samoprevare, k.Ji so jih potrebovali, .da bi sami sebi prikrili huržoazno omej.eno vsebino svojih boj-ev in ohranili svoj zanos na višini velike z.godovri.nske tra gedij-e. Tako sta si nekoč na drugi razvojni stopnji, stoletje prej, izposodila Cromwell in angleško ljud stvo iz starega testamenta jeziJk, strasti in iluzije za svojo buržoazno revolucijo. Ko je bil resnični namen dosežen, ko je bila buržoazna preobra�ba angleške druwe dov-ršena, je spodrinil Hahalkuka Locke. Obujanje m·rtvih je v tedanjih revolucijah rabila · , ne pa da bi torej temu, da· hi poveličali nove boje parodirali stare, da hi dano nalogo poveličali v fan taziji, ne pa da bi zbežali pred njeno rešitvijo v res ničnosti, da bi znova našli duha revolucije, ne pa da hi povzročili, da hi spet hodila okoli kot strašilo. V letih 1848-1851 je hodi1o okoli le strašilo stare revoluaije - od Marrasta, republikanca en gants l avieruh], kli se je preohlekel jannes lv Tumeruih rok v starega Baillyja, pa do pustolovca, ki skriva svoje trivialno-zoprne poteze za Ž·elezno mrtvaško masko Napoleonovo. Ves narod, kli misli, da si je z revolucijo dal zagona za pospešeni razvoj, odkrije nenadoma, da je pahnjen nazaj v umrlo dobo; in da bi bila vsa kršna prevara glede tega padca v minulo d.obo nemo goča, se znova obujajo stari datumi, staro štetje let, stara imena, stari edikti, ki so že zdavnaj posta1i predmet antikvaričnega učenjaštva, in stari biriči, ·
455
Osemnajsti brumaire Ludvika Bonapa.rta
Karl Marx
ki so že zdavnaj zgnili, kakor se je zdelo. Narod se počuti kakor tisti nori Anglež v Bedlamu 6 ki meni da živi v časih starih faraonov, in toži da za dne o t�žkem delu, ki ga mora opravlja·ti v etiop·skih rud . nikih kot zlatokop, zazidan v podzemeljsko ječo, z medlo hrlečo svetiLko, pritrjeno na glavi, s pazni kom sužnjev z dolgim bičem za seboj in ob izhodih z množico hartbaMkih vojščakov, ki ne razumejo niti delavcev na pnisilnem .delu niti drug drugega, ker ne govore nobenega skupnega jezika. »ln vtSe t'O pod tikajo meni,« vz·dihuje .nori Anglež, »meni, svobodno rojenemu Britancu, da hi pm·dohival zlato za stare J aon�.« >:Da hi pop��.čal· tdolgJOv:e druŽJine Bonajparrte« far vzdihu�e fra�coski narod. D·Oikler je bil Anglež še pr.� pa�eh se ni mogel otresti fiksne ideje, da mora _, pridobivati zlato. Franoozi pa se niso mogli otresti, dokler so reV'olucionirali, spomina na NapoJeona, ka Joor so okaza.Ie v01litve 10. decembra [1848).7 Hrepe neh. so .Lz nevarnOStti revolucije nazaj k egiptovskim loncem, �o_lnim mesa,8 in 2. december 1851 je hil odgo vor. Dohih pa so ne samo kari;katuro starega Napo l�ona, temveč :imajo ;starega Napoleona samega kari kuanega tako, kakršna mora biti njegova podoba sredi 19. stoletja. ocialn� �evolucija 19. stoletja ne more črpati . 1z preteklosti, temveč le iz prihodnosti. svoJe poeziJe Ne more se začeti, ddkler se ne otrese VIse pTazne vere v preteklost. Prejšnjim revolucijam so bili potrebni
�
�
-.
�
?
spomini na minule dni svetovne zgodovine, da so se lahko opajal'e s SV'ojo lastno Vlsebino. Revolucija Umobolnica v Londonu.- Uredn. Na teh sploš h volitvah je bil Ludvik Bonaparte IzvolJen za predsedmka francoske republike. - U redn. 8 K� bibli a p�ipoveduje o begu Judov iz egiptovske v suznosh, pravi tudi, da so si nekateri malodušneži zaradi naporov � oti in stradanja ;))želeli nazaj k egiptovskim lun� cem, polmm mesa«, tj. nazaj v manj nevarno hlapčevanje. 6
•
-
�
7_
j
Uredn.
456
Karl Marx
19. stoletja pa mora p ustiti mrtv;i1m, da p okopljejo sv_o je mrtvalke, če se hoče d.Qikopa t• i do svoje lastne vsebine. Tam je fraza p resegla Vl s ebino, tu presega vsebina fraz o. Februar.Sik.a revolucija je bila presenečenje za staro družbo, nenaden nap ad nanjo, in ljudstvo je razglaJ s ilo ta nepričakovani udar za svetovnozgodo vinsko d ej anje, s katerim da se z ačenja nova doba. 2. decembra je februarsko rev1 0 lue: i jo •S s p retnim p ri jemom zma k nil s lep arski i gralec in ti1sto, kar j e bilo strmoglavljeno - kakor .se zdi - ni več monarhija , tem več so to liberalne koncesije, ki so hi le s stoletnimi boji iz1 s iljene od monarhije. N amesto da bi si bila družba s ama p riborila novo vsebino, se zdi, d a se je le država povrnila k svoji najstarejši oblik.i, k ne sramno p re p rostemu gos p ostvu 1sahlje in k ute. Tako ' odgovarja na coup de main [ udar] i,z februarja 1848 ooup de tete [ ud ar od zgoraj] iz decembra 185 1 . Ka kor d obljeno, tako izgubljeno. T oda ·čas medtem ni rninil neizrablj-en. Francoska družba je v l. 1848- 1851 dohitela z amujene Š·tudije in izku šnje, in sicer p o skrajšani, namreč revolucionarni metodi, ki bi jih bila morala p o r ednem, tako rekoč šolskem razvoju opraviti že p red februarsko revolucijo, če naj bi bila revolucija v·eČ kakor p r· e tresljaj na površini. Zdi se, kakor d a je stopila družba z daj kora:k nazaj o d svo jega izhodišča ; in res si m ora šele ustvariti revolu cionarno izh odišče, ·s ituacijo, razmere in p ogoje, v ka terih šele p ostane sodobna revolucija r esna z a 1 d eva. B uržoazne revolucije, ·kakršne 1SO bile revolucij e 18. stoletja, drve hitreje od usp eha do usp eha, nji hovi dramatični efekti p rekašajo drug dugega, lju dje in stvari .se z · d e v kovani v žareč·e briljante, ekstaza je. duh, ki p reveva sleherni dan ; toda kratk otrajne so, kmalu dosežejo vrhu nec in d olgotrajen maček s e p o lasti družbe, p reden s e nauči trezno p risvajati rez ul tate svojega obd obja notranjega viharja in z a gona. Nasprotno pa proletar>Ske revolucije, kakršne s o re·
Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta
45?
volucije 1 9. stoletja, nep retrgoma kritizirajo s ame sebe, se nepreneh oma u stavljaj- o v svojem lastnem t oku, povračajo se k na videz d oseženemu, da hi za čele spet znova, rogajo se neusmiljeno-temelj• i to p o l ovičarstvu, šibkosti in klavrnosti svojih p rvih poskUJsov, zdi se, da mečejo s·VIojega nrusprotnika le zato ob tla, da hi se napil iz zemlje nov.ih moči in da bi nato še ogromnej ši znova vstal p roti njim, vedno z nova se : z groze p red nedoločno ogromnostjo svojih lastnih ciljev, d okler ne p ride do pol ožaja, ki popol noma onemogoča V• r nitev in ko razmere same kli čejo : Hic Rhodus, hic salta ! Tu je roža, tu p leši !9 9 Prvi stavek (p�evod: »Tu je Rodos, tu skoči!«) je . vzet IZ Ezopove basm o nekem bahaču: ta je namreč trdil in se pri tem skliceval na priče, da je nekje na otoku Rodosu jzvedel sijajen skok. Na to so mu odgovorili: »Kaj hočeš s pričami, če je res, kar praviš, tu je Rodos, tu sk?či!« Z drugimi besedami: Z dejanjem pokaži, kaj zmo res! Drugi stavek: »Tu je roža, tu pleši!« je varianta prejšnjega (»rh6don« pomeni v stari grščini »roŽa«), kot jo je uporabil Hegel v predgovoru k svojemu delu »Grund linicn der Phi1osophie des Rechts,drugim« te svo boščine pop olnoma prep oveduje ali jim jih dovoljuje uživati s pogoji, ki niso nič drugega kakor policijske z alllk:e, ·se to dogaja vedno le z aradi »javne varnosti«, tj. varnosti buržoazije, kakor to določa ustava. Zato se poznej-e obe stranki pop olnoma upravičeno .skli cujeta na usta vo, tako p rijatelji reda, ki s o vse te svoboščine odpravili, ka,k,or demokrati, k i so zahte vali, da je treba V\Se sp oštovati. Vsak p aragraf ustave vsebuje namr·eč svojo lastno antitezo, svojo lastno gornjo 1in spodnjo 'Z'bornico, in sicer v glavnem stavku svobodo, v prip ombi pa zanikanj.e svobod e. Dokler je bilo .sp oštovano ime svobod·e in so p r epl'lečevali s amo njeno resnično iiZvedho - po zakoniti p oti s eveda je bila ustavna eksistenca svobode nepoškodovana, ne dotaknjena, pa čeprav je bila njena resnična eksi stenca temelji to unič·e na. Ta ustava, ki so jo na tako razhoTi•t način naredili neranljivo, pa je bila vendarle kakor Ahil na nekem mestu ranljiva ; toda ne na peti, temveč na glavi ali pravzaprav na dveh glavah, v katerih se je k onča vala - na ·eni strani v zakonodajni skupščini, na drugi v predsedniku. če le bežno p reletimo urstavo, vidimo, da ·SlO samo ti,sti p aragrafi, k� določajo odnos predsednika do zakonodajne skup ščine, abSIOlu tni, p ozitivni, neprotislovni, taki, da jih ni mogoČ·e z avi jati. Tu je namreč šlo huržoazni<m rep ublikancem z a to, ·d a zavarujejo sami sebe. O d § 45 d o '7 0 s o ustavni p aragrafi tako s·esi.avljeni, ·d a more navadna skup ščina odstaviti predsednika ustavno, predsednik p a narodno skup š čino samo neustavno, samo če odpravi UJStavo samo. Tu torej ustava izziva sv oj·e nasiLno uni čenje. Ne le da posvečuje, kakor ustava iz leta 1 830, delitev oblasti, temveč jo razširja do neznosn P.ga p ro tislovja. Igra ustavnih sil, kakor je Guizot i menoval parlamentarno ravsanje med zakonodajno in izvršil-
4?1
O semnaj sti b r u m aire Ludvika Bonaparta
no oblas·tjo, igra v usta vi iz leta 1 848 s·t alno va banque. Tu '750 s splošno volilno p ravico izvoljenih ,in znova izvoljivlih ljudskih p redstavnikov, ki se,s tav ljajo nenadzirljivo, nerazpustljivo in · nedelji vo na rodno skup ščino, narodno skup ščino, ki uživa zako nodajno vsemoč, odloča v z adnji instanci o vojni, miru in trgovinskih pogodbah, ima edina p ravico a·mnestije in je za,ra.d i svoje stalnosti neprenehoma v ospredju p rizorišča. Tam predsednik z vsemi atributi kraljevske oblaJSti, s p ravico, da p ostavlja in odstavlja svoje ministre neodvisno od narodne sktJ p ščine, z vsemi sredstvi eksekutivne oblasti v s vojih !'lokah, predsednik, ki oddaja v�sa službena mesta ter odloča s tem o eksistenci vsaj p oldrugega milijona lju d i v Franciji, kajti toliko �ih preživlja 500.000 uradni kov in čas,tnikav vseh stopenj. Predsednik raz·p olaga z vso obol'loženo silo. Njegov p ri vilegij je pomilošča.ti posamezne zločinCte, razpuš.čati narodne garde in spo razumno z d ržavnim S'vetom odstavljati ..genel"alne, kantonalne in občinSike svete, ki sro jih d!'lžavljani sami izvolili. Pridržana <sta mu iniciativa in vods1tvo pri v,seh p ogodbah s tujino. Medtem ko Slk upščina stalno igra na odru in je izpostavljena kritični vsak d anji dnevni svetlobi, živi p redsednik skrito življenje na elizej,skih 'poljanah, in sicer s 45. členom ustave pred očmi in v s:rcu,ki mu dan za dnem kliče : »Frere, il faut mourir ! « [Brat, umreti bo t�reba ! ] Tvoja moč se bo nehala drugo nedeljo lep ega mes•eca maja v četr tem letu po tvoji izvolitvi ! TaJkra't bo konec sijaja, igra ·S<e ne ponovi v drugo in če imaš dolgove, glej, da jih pravočasno p op lačaš 's 600.000 franki, ki ti jih je naštela ustava, če ti ni morda bolj všeč, da se drugi p onedeljek lep ega meseca maja p rciS eliš v Clichy !2t - Če daje tako ustava predsedniku dejansko oblast, p a skuša narodni skup ščini zagotoviti moraln o moč . 21 Pariška j eča za dolžnike , ki niso )plačali d o lgo v Uredn.
.
-
4?2
Ne glede na to, da ni mogoče z �akonsikim i p aragra fi ustvariti moralne moči, ustava vnovič razveljavlja samo 1sehe s t em, ko d.o1oča, .da v:olijo p redsednika vsi Fflanoozi z neposrednim glasovanjem. Medtem ko ·S e glatsovi Francije ·drobe na ?50 članov narodne skupščine, rse osredotočaljo tu na enega samega tindivi dua. Medtem iko za1stopa vsak ljudski predstavnik sa m·o to ah ono stranko, to aLi ono mesto, to ali ono miO stiš-če ali p a celo samo nujnost, da je p ač treba vo liti poljubnega sedem,sto;p etdesetega m oža, pri čemer si ni ti 1st vari niti moža ne ogledaš tako na tanko, p a j e predsednik izvoljenec naroda i n aild nj•egove izvo litv·e j e velik ardut, ki ga suvereno ljudstvo izigra V1Saka štiri 1eta enkrat. Izvoljena narodna s ku p š čina je v metafizičnem, · izvoljeni p redsednik p a v oseh nem odnosu do naroda. Res p redstavlja narodna skup ščina s svojimi p osameznimi p redstavniki mno gotere rstrani na•rodnega duh a , toda v predsedniku se ta duh uteleša. V p rimerjavi z njo ima p :rredsetdnik neke vflste božjo p ravico : on je po milosti ljuds tva. Tetirs, mo�ska boginja, je p rerokovala Ahilu, da bo umrl v cvetu mlados·ti. Ustava, k i ima svoje šibko mesto kakor Ahil, je tudi slutila kakor Ahil, da bo morala umreti zgodnje ·smrti. Usta vodajnim čistim repubhkancem bi se bilo treba le za trenutek ozreti z oblačnih v išin njihove idealne republike na p rofani svet, pa b it rspoznali - ne d a hi bito treba Teti.di zato zapus·t1ti morje in jim ratzkriti skrivnost - kako raste iz dneva v dan objestnost rojalistov, bona:partisttov, .dem·o kratov, k omurriisf.Oiv in njihova lasrtna nep opular- , nost, v isti meri, kakor so se ,b ližali doYršitV'i svojega ve1ikega z akonodajnega umotvora. Skušali so usodo UJS!laVInJO pTettk:amo p reikani·ti tS § 1 1 1 , UJStta ve po katexem morajo za VtStak pre:dt1og o rev iziji ustave v treh z apo rednih razp·r ava:n, me d katerimi mora biti vselej ves mesec p remora, glasovati naj manj tri četrtine p oslan cev, in še to s p ogojem, da mora glasovati najmanj 500 članov narodne �sk u p ščine. To jre bil samo o ne-
4?J
Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta
Karl Marx
mogel p oskus, da bi še k O>t parlamenta rna manj,šina - in v duhu .so se p reroško že videli v f,ej p odobi izvrševali oblast, ki jim je v t em tflenutku, ko so raz : polagali s p arl a1nentarnro veči no i � z v�emi s � edsrtv1 _ vla·dne moči, dan za .dnem bolJ uhaJala 1z �bk1h rok. Slednjič z a u p a ustava v melodramatičnem p a;T� o-rafu s amo sebe »hudnosrti in p atriotizmu viSega fran oskega ljudstva kakor tud i vsakega p osameznega Francoza«, potem ko j,e že pop rej v nekem drugem p aragrafu zaup ala »budne« in » pa•triotične « Fran? o;; e nežni, krvavorihtarski pozornosti vrhovnega sodi vs ? a, _ :J> haute cou r « , k i ga je z a ta namen sama posebeJ IZ našla. To je bila ustava iz leta 1 848, ki je 2. d ecembra 1851 ni p rekucnila kak a glava, temveč se je p reku � _ to bil nila že z.golj oh dotiku ,s klobUikom ; seveda Je tri.o gelni napoleonski kLobuk. Medtem ko so ·S·e huržoazni repuhhkanci v skup Š·Čini ukvarrja1i s tem, da so mozgali to ustavo, r � z p ravljali o njej in glasoval i zanjo, p a j e v � drževal a vaignaJc zuna.j skup,ščine o ? sedno stan! e v Pa��� u : P ariško obsedno stanje je bilo UlstavodaJni. sku p scim b abica p ri njenih repu blikanskih porodnih . oleč ah. č e so poz neje odpravili ustavo s sveta z baJ � rneti, ne _ smemo pozabiti, da so jo morali prav tako baJonet � -; in Slicer proti ljudstvu obrnjeni haj.oneti - �arov� h z·e v mater.inem telesu .i.n da je morala s ;pomoCJOr baJO:r;Ie tov p riti na svet .. Pfledni;ki »Častiv.rednih republikan cev« sočp onetsli svoj simbol, trik'Oloro, na pohod po Ev I"op i. » Častivredni repubJi.kan�i « pa so tudi izumili ne kaj, kar je samo našlo pot p rek V1Se E vrop ·: , se z vedn � _ , d o ler SI spet obujeno ljubeznijo vra·čalo v F : anCIJ � ni z daj v p ol.ovici njenih dep artmaJeV pndob1lo dr žavljanske pravice obsedno stanje. Od ičen iz � n� � ki so ga periodično uporabljali v vsaki nad� lJn ! I krizi med francosko revolucijo. Toda katsarna In bi vak, ki so ju tako p eriod ično posajali na glavo fran coski družbi, da bi ji �stilsnili možgane in j,i zaprli sap o
�